Arhiv za ‘ nekategorizirano’ Kategorija

Knjigomanija

Nedelja, Oktober 16th, 2016

Na podstrešju se mi očitno nekaj kisa, obsedla me je knjigomanija – manija izdajanja knjig. Po dveh zbirkah kratkih zgodbic, ki sta mi izšli v zadnjem letu, sem zdaj začel razmišljat, da bi v knjigi objavil še svoj blog – spletni dnevnik, ki ga pišem zadnjih sedem let in pol. Sicer ne verjamem, da bi to v tiskani obliki sploh kdo hotel brati, a bi imel svoje zapiske vsaj priročno otipljive in na enem mestu na varnem spravljene. Itak mi pa take knjige ne bi hotela izdati nobena založba, itak bi jo obelodanil na svoje stroške in itak se mi je ne bi ljubilo promovirati in prodajati, kot se mi ne ljubi tudi druge od obeh zgoraj omenjenih kratkoproznih zbirk, ki sem jo tudi izdal v samozaložbi. (“Podaljšano poletje.” – Poldrugi mesec po izidu je nisem ponudil še nobeni knjižnici in jo imajo samo v eni knjigarni, v ljubljanskem Konzorciju, pa še to samo zato, ker tam že dolga leta poznam knjigarnarko Majdo…)
No, mogoče me bo pa ta moja duševna bolezen še pravočasno minila in bom svoj težko prigarani denar porabil za kaj bolj koristnega in potrebnega kot za tiskanje še ene knjige. Npr. za beljenje stanovanja, zamenjavo dotrajanega parketa, obnovo kopalnice, izolacijo strehe ali pa za drug, malo novejši avto, saj mi bo moja stara kripa vsak čas crknila.

  • Share/Bookmark

Moja vrana

Četrtek, Oktober 13th, 2016

Na moji mizi je zraven računalnika na eni strani podloga z miško, etui za očala, kemični svinčnik in notes, v katerega kdaj kaj napišem; na drugi strani pa kupček knjig, iz katerih kaj preberem, ko si odpočivam oči in glavo od gledanja v ekran. Pred par dnevi sem na ta kupček pridodal “Odbite arktične zgodbe” Jörna Riela, prej je pa na vrhu kupčka par mesecev kraljevala pesniška zbirka “V morski svetlobi” Raymonda Carverja, sicer ljubega mi pisca kratkih zgodb. Nekatere Carverjeve pesmi so tako dolge, da se jih sploh še nisem lotil brati, nekatere krajše sem pa prebral že večkrat. Na primer tole, z naslovom “Moja vrana”:

Vrana je priletela na drevo pod mojim oknom.
Ni bil vran Teda Hughesa, niti galwayska vrana.
Niti Frostova, Pasternakova ali Lorcova vrana.
Ali katera izmed Homerjevih vran,
umazanih s posušeno krvjo. Bila je samo vrana.
Ki ni imela svojega mesta v življenju,
niti ni storila česar koli omembe vrednega.
Nekaj minut je sedela na veji.
Nato se je dvignila in prelepo odletela
iz mojega življenja.

(Prevedel Marko Golja)

  • Share/Bookmark

Katalog za starce

Ponedeljek, Oktober 3rd, 2016

Če naj verjamem temu, kar sem prebral v časopisu, namreč da se človek dokončno in brezprizivno postara, ko je star 65 let, bom zelo kmalu, že čez 10 mesecev, starec tudi sam. In bom zato že zdaj polistal po modnem katalogu za moške v tretjem življenjsko obdobju, da izberem svoj prihodnji imidž in stil. Seveda nočem biti bolan, nemočen in senilen starec (tak sem pa lahko čez noč, tudi če nočem), ne smrdljiv, zanemarjen in zapit. – Pa celo ne modri starec, da bi kot Sokrat na tržnici zraven opank prodajal še svojo pamet in filozofijo. Še manj vsakdanje dolgočasen starec, ki ves čas nekaj pospravlja in brklja okoli hiše, v nedeljo gre pa v cerkev, s hlačami na rob. (Sem pa raje raztresen starec s hlačami narobe.) – Še bolj bi si bil všeč kot zaljubljen starec, nadišavljen, z gizdalinsko rutko okoli vratu in s priročno tabletko viagre v mošnjičku za drobiž.
Seveda je pa najbolje, da se s to famozno življenjsko preokretnico pri 65-ih sploh ne ukvarjam in še vsaj pet ali deset let počakam s starčevsko modo, recepturo in frizuro.

  • Share/Bookmark

Klofute

Petek, September 30th, 2016

Psihoanalitika Romana Vodeba sicer cenim in se z njim v marsičem strinjam – ne strinjam se pa ne z njegovim utemeljevanjem in zagovarjanjem “vzgojnih” klofut. Nikoli ne smeš tepsti šibkejših od sebe, tudi če so to tvoji lastni otroci. Poznam dva moška, ki sta ju njuna očeta v otroških in najstniških letih na veliko pretepala. En je zdaj hudoben in potuhnjen agresivec, drugi pa zatrt nevrotik. Če oče ne zna biti avtoriteta sinu drugače kot z udarci in klofutami, je zapravil vzgojne šanse. Mene ni oče nikoli udaril, in tudi jaz nisem nikoli udaril svojega sina, pa ne vem, da bi bila zato zdaj midva s sinom vzgojno in moralno prikrajšana. Me je pa v šestem razredu pri uri računstva potuhnjeno izza hrbta klofnil učitelj Ščuka, ker sem pod klopjo bral Ovčarja Runa. Ko sem čez deset let to Ščuko slučajno srečal v Postojni, me je močno zasrbela roka, da bi mu tisto klofuto vrnil. To bi bila pa zares vzgojna klofuta v najboljšem pomenu besede!
— — —
(No, prejle me je sin spomnil, da sem ga pa enkrat vseeno udaril, in to po ustih, ker je rekel “pizda”, ko mu iz Elanove trgovine v Begunjah nisem ravno tisti dan, ko sem obljubil, pripeljal nestrpno pričakovane pingpong mize…)

  • Share/Bookmark

Islamizacija

Ponedeljek, September 5th, 2016

Glede na to, kaj pišem in govorim in kako živim, bi me lahko kdo obsodil, da sem totalni privatist, ki ne vidi niti za en prst naprej od svojega nosa. – A ni res, tudi jaz spremljam, kaj se dogaja doma in po svetu, in imam svoje mnenje o tem, ki ga bom zdajle tudi povedal pošteno in naravnost brez dlake na jeziku.

V zadnjem času sem prebral kar nekaj svarilnih člankov o grozeči islamizaciji Evrope. Nekateri pisci in komentatorji se spotikajo tudi ob džamijo v Ljubljani, čeprav je ena sama in edina, sama samcata osamljena med stotinami in tisoči cerkvenih zvonikov širom Slovenije.

Ne vem kaj Evropa, a sam osebno se islamizacije nič ne bojim. Jaz sem en ta bukov dec, trdega debla, mene ni mogoče islamizirati, še pokristjaniti ne, čeprav že pol življenja, skoraj 30 let živim – in to dobesedno! – ves čas v senci cerkvenih turnov. Že ko sem se z mlado družino vselil v stolpnico na Jesenicah, sem iz spalnice gledal na cerkev nad cesto. Tudi ko smo čez par let stanovanje v stolpnici zamenjali za manjše v bolj naravnem okolju v Planini pod Golico, je bilo to v zgradbi bivše šole in farovža, tudi samo par korakov do cerkve. Podobno potem ko smo se preselili v Ljubno – spet v eno staro hišo v klancu pod cerkvijo. In zdaj sem že 18 let v Radovljici, v še starejši hiši na malem srednjeveškem trgu, ki se začne veselo in okroglo z vinoteko Sodček in se po sto metrih slovesno resno pobožno konča – kako drugače, če ne s cerkvijo! Vmes sem pa imel kar nekaj let v najemu eno staro hišo z velikim vrtom tudi v Ljubljani, in to na Karunovi ulici, kjer sem bil prvi in najbližji sosed mogočne in znamenite trnovske cerkve z dvema turnoma, ki se je v njej Prešeren zaljubil v Julijo.

In če se bom jutri zbudil in pogledal skozi okno in videl, da so mi čez noč postavili džamijo pred hišo , ne bom niti trenil z očesom, to mi ne bo nič posebno novega, saj džamija je samo malo drugačna cerkev. Samo to bi me skrbelo, da mi minaret ne bi zastrl jutranjega sonca.

  • Share/Bookmark

Zbrka

Petek, September 2nd, 2016

Kar objavim na internetu, je iz prve roke, za objave v tisku imam pa lektorico. Moja lektorica je fejst punca, že precej let se druživa in prijateljujeva, pri svojem delu je pa profesorsko stroga in natančna, se mi zdi, da včasih kar preveč. Evo, najbolj svež primer. Pri polni zavesti, z vso odgovornostjo in resnicoljubnostjo, kar jo premorem, sem napisal stavek: “Moje življenje je zbrka majhnih zgodb.“, ona je pa to ročno popravila v: “Moje življenje je zbirka kratkih zgodb.” Deset minut sem jo prepričeval v svoj prav, pa je nisem prepričal, tako da mi ni ostalo drugega, kot da sem avtokratsko uveljavil svojo avtorsko pravico, in je šele potem obveljala moja, tako rekoč na silo. Bo kdo rekel, da med “zbrko majhnih” in “zbirko kratkih” ni velike razlike. – A pomembne so tudi majhne razlike in odtenki pomenov. Pravzaprav pa je to vse, kar mi je pomembno: stil, zven besed in melodija stavkov. Ker v vsebinskem smislu o sebi in svetu itak nimam kaj posebnega za povedat; vsi smo iste vrste in vse je že tisočkrat povedano. Razpoznaven sem lahko samo po tem, da isto stvar povem malo drugače.

  • Share/Bookmark

With a Little Help of My Friends

Četrtek, Avgust 11th, 2016

V petek sem naložil v svoj poltovornjaček in peljal na Jesenice en kup stolov, manjših omaric, stalaž in polic. Za razkladanje avta sem poklical na pomoč prijatelje, naslednji dan, v soboto, sem pa v Radovljici sam dvignil na strešni prtljažnik in na Jesenicah tudi sam dal dol in spravil v hišo en težak in masiven knjižni regal. – Ja, tako je v življenju. Prijatelji lahko pomagajo pri majhnih rečeh, velika bremena pa mora človek nositi sam.

  • Share/Bookmark

Dva trebuha

Sreda, Avgust 3rd, 2016

“A veš kaj se mi je zgodilo?” reče prijatelj, s katerim sva se danes dobila na poletni ledeni kavi. “Zjutraj se stuširam in medtem ko se brišem, se slučajno zagledam v kopalniškem ogledalu in, o madona – vidim trebuh —“. Za hip pomolči, me ošine s pogledom dol proti pasu in doda: “— Tak, skoraj tak, kot je tvoj!”

Udobno zleknjen na oblazinjenem kavarniškem stolu se še sam pogledam po telesu navzdol, in res – skozi zaradi vročine samo na vsak drugi gumb zapeto srajco vidim nekaj neznanega, okroglega in kosmatega – ja, zdaj to spoznam – fuj,trebuh! Zamižim, pogledam še enkrat, še enkrat zamižim, pogledam tretjič – a tista grda kosmata stvar ni izginila, trebuh je še zmeraj tam, čeprav ga prej še nikoli nisem videl in sem vseskozi mislil da ga nimam.

S prijateljem se potem pogovarjava še o drugih rečeh, vmes po slamici srkava osvežilno kavo, z žličke in z roba steklene kupe sladkosnedo oblizujeva smetano in sladoled, pogleda nama pa ves čas kradoma uhajata po najinih životih.

“Nisem vedel, prav zaprepaden sem, res imam trebuh!” rečem na koncu, ko že vstaneva in čakava natakarico, da nama zaračuna.

“Ja, tudi jaz – veš, to pride včasih kar nenadoma!” reče prijatelj.

Potem se posloviva in greva vsak svojo pot. In zdi se – ne, ne zdi se, res je, tako moj kot njegov korak sta zdaj opazno težja in počasnejša kot sta bila še včeraj, predvčerajšnjim in vse prejšnje dni, ko še nisva nosila tega bremena, ko še nisva imela, ko še nisva videla in vedela, da imava kar imava, in nama je zdaj to odveč in ne marava imeti, pa še kar imava.

Naslednjič bom pa naročil ledeno kavo samo s sladoledom in brez smetane.

  • Share/Bookmark

Imena

Ponedeljek, Julij 18th, 2016

Sinoči sem šel spat prej kot ponavadi, že opolnoči; ob treh zjutraj sem se pa že zbudil, odtaval na stranišče, skuhal kavo in v poldrugi mesec starem časopisu, ki se je kdo ve kako znašel na kuhinjski mizi, z ne prevelikim zanimanjem prebral članek o davčni reformi in boju proti sivi ekonomiji. Prazno kavno skodelico sem odložil v pomivalno korito in šel nazaj v posteljo, vendar nisem zaspal, pri prižgani luči sem z rokama pod glavo gledal v strop, potem sem pa spet šel v kuhinjo in na rob malo prej odloženega časopisa s kemičnim svinčnikom napisal to, kar sem že prej v mislih napisal na strop spalnice. Napisal sem pa imena, osebna imena, imena desetih žensk, ki so v zadnjih desetih letih, odkar sem spet samski, kakorkoli, v sentimentalnem ali erotičnem smislu, zaznamovale moje življenje. V nekatere sem bil zaljubljen, z drugimi sem samo prijateljeval, z enimi sem imel seks, z drugimi samo kakšen nedolžen objemček in poljubček, z enimi se ves čas srečujem, druge poredko ali sploh nič več ne vidim. – Z eno od teh, ki ji v šali rečem prva žena v haremu, sem pa celo že nekaj let v „resni“ partnerski zvezi. Čeprav mi je pa ravno zadnjič ena druga iz mojega „harema“ rekla, da se ji ne zdim sposoben za resno zvezo in da mi tudi s „tazaresno“ znese biti skupaj samo zato, ker dejansko nisva skupaj in se samo občasno obiskujeva. A je ta Francka pozabila, da sem bil, preden sem postal samski, več kot dvajset let poročen in če bi me takrat kdo ponoči zbudil, naj se spomnim desetih ženskih imen, bi lahko takoj povedal samo ime svoje žene – devet dodatnih imen bi pa moral izkopati iz spomina iz daljnih časov pred poroko. Dolga leta sem bil monogamen moški in to najbrž nekoč spet bom, le trenutno sem malo zmeden, zbegan in razpuščen.

  • Share/Bookmark

Naturščik

Petek, Julij 15th, 2016

Poklical me je nekdo, ki bere kar napišem, in ko sva se malo pogovarjala, mi je rekel, da pišem prav tako kot govorim. Mišljeno je bilo kot pohvala, jaz sem se pa naredil skromnega, rekoč: „To je najbrž zato, ker bolj malo berem in ne obvladam knjižnega jezika!“

Seveda je pa jasno in mi že na nosu piše, da se devam v nič in igram vlogo polpismenega naturščika samo zato, da bi me še malo bolj hvalili. Res nisem hodil v gimnazijo in na faks, imam pa naravni talent in občutek za jezik, kar odtehta formalno šolsko izobrazbo. Če se vsaj malo potrudim, znam kaj napisati vsaj toliko pravilno kot en povprečen doktor slovenistike. (No, kakšen „en“ preveč, kakšna vejica premalo, pa namesto „povprečen“ bi najbrž moralo biti „povprečni“. – Vidite, ne rabim lektorja, znam sam popraviti za sabo!)

  • Share/Bookmark

Golaž za cigane

Četrtek, Julij 14th, 2016

Ciganski golaž sem včeraj skuhal za kosilo, pravzaprav ponarejen, vegetarijanski ciganski kolaž, s koščki soje namesto mesa, pa tudi narobe skuhan, na električnem štedilniku, ker pravi ciganski golaž se seveda skuha po cigansko, zunaj pod milim nebom, v kotlu nad ognjem. Je bila pa vsaj posoda, iz katere sem jedel po cigansko obtolčena plehnata skleda, in ko sem po obedu šel ven in se čez par ur vrnil, je bil lonec na štedilniku skoraj prazen, pokrovka položena zraven, v pomivalnem koritu pa so moji skledici in žlici delali družbo še trije umazani krožniki in troje žlic. Ja, čeprav sestavine in kuharski postopki niso bili čisto pravi, je bil moj ciganski golaž vseeno tako dober, da je še ciganom zadišal, prišli so v prazno hišo, ko me ni bilo doma, vzeli krožnike in žlice iz kredence, zajemalka je bila pa že itak v loncu, in si ga privoščili en obrok.

  • Share/Bookmark

Marelice

Sreda, Julij 6th, 2016

»Joj, marelice imam pod kiklo!«
Tako je danes nenadoma vzkliknila moja sopotnica med vožnjo z avtom po ozki in ovinkasti cesti od Davče do Selške doline. Preden sva se odpeljala na izlet v Davčo, sva v Železnikih med potjo kupila marelice in jih potem jedla v avtu. Jaz sem vozil, sopotnica je pa vrečko z marelicami držala v naročju, jemala peške ven in mi jih razkoščičene dajala v usta. Ko sva se pa proti večeru vračala, so se preostali sadeži, ki jih nisva pojedla, očitno znašli pod njenim krilom. Sicer ne vem, kako so lahko tja zašli, a sem ji verjel na besedo, pogledal pa raje nisem, da ne bi zletel s ceste, ki je bila res hudo ozka in ovinkasta.
Samo dolgočasni moški brez domišljije in libida govorijo, da so ženske po kiklami vse enake. Jaz pa vem, da ima tam vsaka kaj drugega in posebnega in da je različnih žensk vsaj toliko kot je različnega sadja. S tole mojo današnjo sopotnico se ne poznava in ne druživa še dolgo, danes sva bila prvič skupaj na malo daljšem izletu in mi je očitno hotela okoli ovinka, v prispodobi povedat, kakšna je tam spodaj – seveda mehka in sladka kot marelica! No, bomo pokusili ob priliki in se prepričali, če res.

  • Share/Bookmark

Postelja iz papirja

Četrtek, Junij 23rd, 2016

Govori se, da knjig in časopisov kmalu ne bo več, ker jih bodo izpodrinili elektronski mediji. Te govorice so popolnoma neosnovane in iz trte zvite. Vsaj kar se mene tiče, ne bo potiskan papir nikoli izgubil svoje mnogostranske uporabnosti. Ker kaj pa lahko po deževnem sprehodu zatlačiš v mokre čevlje, če doma nimaš na zalogi starih časopisov? In s čim si obrišeš rit, kadar zmanjka toaletnega papirja?!

Ali pa danes, ko sem bil v Ljubljani. Dopoldne sem napravil en manjši biznis, potem sem pa šel v Emonsko klet na pizzo, naročil še pivo in prebral časopis. No, nisem ga prebral do konca, saj se me je že po športnih novicah in črni kroniki lotila huda zaspanost. Z avtom, ki sem ga imel parkiranega v bližnji podzemni garaži, sem se nameraval odpeljati ven iz mesta do kakšne vode in tam malo zadremati, a me je utrujenost že prej premagala in sem zalegel kar pod drevesom v parku Zvezda. Da se ne bi umazal s pasjimi drekci, sem po travi razgrnil časopis, pod glavo sem pa dal torbo s knjigami, ki sem jih dopoldne nabavil v antikvariatu. Eno celo debelo uro sem spal kot polh!

Nikoli se ne bom navadil na elektronske knjige in časopise, ostal bom zvest klasičnemu tisku in papirju. Ne trpijo oči, lepše se bere, in če se te sredi Ljubljane poloti nenadna utrujenost, si s časopisnim papirjem lahko postelješ ležišče v parku.

  • Share/Bookmark

Spomin, pozaba, fantazija

Nedelja, Junij 5th, 2016

Menda si je Hemingway vzel življenje zato, ker se ni mogel sprijazniti z dejstvom, da ga je začel zapuščati spomin, dotlej neizčrpni vir in zlati rudnik njegove pisateljskega navdiha in imaginacije. Pred par dnevi sem pa prebral novelo »A Slow Boat to China« sodobnega japonskega pisatelja Harukija Murakamija in v njej prvoosebni junak, pisateljev alter ego, tudi ugotavlja, da ima slab in nezanesljiv spomin, vendar daleč od tega, da bi bil zaradi tega obupan, depresiven, ali celo samomorilen. Ne toži in ne pritožuje se, svoj slab spomin sprejme kot dejstvo, s katerim hoče samo seznanit bralca, mu ga opisat in prikazat, ne v dobrem in ne v slabem smislu:

»…Tako zdaj tisti moj spomin nima datuma, kot ptice na nebu nimajo imen. Že tako ali tako večina mojih spominov nima datumov. Precej nezanesljiv spomin imam. Tako nezanesljiv, da se mi včasih celo zazdi, kot da hočem s to nezanesljivostjo nekomu nekaj dokazati. Vendar nimam pojma, kaj naj bi bilo to, kar bi hotel dokazovati. Sploh pa je nekaj, kar je dokazljivo z nezanesljivostjo, že samo po sebi težko dojeti. Kakorkoli, kako naj rečem, se pravi, moj spomin je precej samosvoj. Včasih zamešam vzroke in posledice, včasih se mi pomešata resničnost in domišljija, včasih celo zamešam, kar sem videl sam in kar so videli drugi. Mogoče temu sploh ne bi mogli reči spomin…«

Murakami nas prepriča, da je lahko tudi slab spomin zlat rudnik pisateljskega navdiha in imaginacije. Da nič od tega, kar smo kdaj videli, slišali, doživeli, in četudi potem pozabili, ni za zmeraj in dokončno izgubljeno; če drugače ne, si pa lahko ponovno izmislimo ali izsanjamo, in je to na nek način prav tako resnično kot tisto, kar smo pozabili.

Skratka, po domače, praktično prozaično, kot bi rekli Srbi: »Iz svega može da se sagradi kuća!«

Mi, ki smo pesniške duše, bomo pa tole seveda malo lirično raztegnili, razvaljali in okrancljali: »Iz prahu pozabe se zasvetijo zlata zrnca spomina in iz teh svetlečih drobcev nastane fantazija…«

  • Share/Bookmark

Če imaš oster jezik, moraš imeti tudi trdo kožo.*

Petek, April 15th, 2016

*Zraslo na mojem zelniku, a se odpovedujem avtorskim pravicam. Lahko se širi tudi kot ljudska modrost.

  • Share/Bookmark

Alkohol itd.

Sobota, April 2nd, 2016

Sem zelo zmerni pivec, nikoli ne spijem več kot ene pijače v eni gostilni, zato pravzaprav še nikoli v življenju nisem bil zares in pošteno pijan. Svarilni zgled mi je bil oče, ki je pil preveč in ga je pokopala ciroza jeter. Alkohol pa pijem tudi samo v družbi, nikoli sam, zato bi se moje zlato pravilo lahko glasilo tudi: ena pijača z enim prijatlom v eni gostilni. Svojih pivskih navad in pravil se še zmeraj držim, so se pa obiski prijatlov zadnje čase kar namnožili, tudi gostiln in bifejev je v mojem bivalnem okolišu kar nekaj, popoldne sem z enim prijatlom pri enem šanku, zvečer pa z drugim prijatlom pri drugem šanku, tako da se večkrat vračam domov že malo v rožicah in vrtoglav, zjutraj imam pa mačka in me boli glava. (Ciroze pa hvala bogu še nimam in sem tudi sicer še kar pri zdravju. Zaenkrat – potrkajmo na les!)
Sploh pa pišem danes o mojih pivskih navadah samo zato, da ne pišem o nečem drugem, o mojih drugih, bolj kočljivih in nevarnih razvadah in skušnjavah, in s tem povezanih doživljajih, dogodivščinah in nezgodah. O tem pa mogoče kdaj drugič, ko bom bolj lahkomiselne in prešerne volje!

  • Share/Bookmark

Sem že razmišljal…

Ponedeljek, Marec 28th, 2016

… kaj naj rečem, če bi se kdo od sosedov ali mimoidočih obregnil vame, ker na velikonočni ponedeljek delam. Spravljal sem namreč star ostrešni les in ostalo navlako iz neke opuščene štale, ki jo imam namen spraznit, prebelit in preuredit za druge, koristnejše svrhe. Sosedov pa ves dan niti na spregled ni bilo, vsi so doma metali kovance v pirhe in se basali s šunko, hrenom in potico, tako da niti ni bilo prilike, da se pred njimi zagovarjam zaradi nespoštovanja praznika. Lahko bi jim pa rekel, da je zame kot državljana čisto dovolj, če spoštujem in upoštevam ustavo in zakone, ni mi pa treba, da se kot pijanec plota držim tudi šeg in običajev naroda, ki večinsko naseljuje to državo.
Vseeno pa nisem totalni odpadnik od vere in tradicije. Predvčerajšnjim, na velikonočno soboto, sem bil na obisku pri sorodnikih, tam sem celo olupil in pojedel en pirh in s pobožnim veseljem zmazal ne enega, ampak tri kose velikonočne potice!

  • Share/Bookmark

Ona – on

Četrtek, Marec 24th, 2016

Nekateri moji znanci in prijatelji iščejo priložnosti za spoznavanje z ženskami na spletnih družabnih portalih in ženitnih posredovalnicah. Jaz sem očitno malo za časom, moški starega kova. Z ženskami se spoznavam pri spravilu sena, okopavanju krompirja, ličkanju koruze, preji volne in prebiranju fižola. Pomagam jim vleči polna vedra vode iz vaških štirn in vodnjakov, cepim jim drva, na kmečkih semnjih jim kupujem lectova srca, ponoči prislanjam lojtre h gankom in prepevam zaljubljene pesmi. Če mi pa kdaj katera sprazni kahlo na glavo, grem gostolet pod drug gank, ali v drugo vas.
Poti so različne, cilj je pa isti.

  • Share/Bookmark

Nisem utrujen…

Sobota, Marec 19th, 2016

… in ne naveličan, še zmeraj z veseljem in zadoščenjem delam v svoji mali firmi, vseeno pa razmišljam o tem, da bi počasi izpregel, ali vsaj zamenjal vlogo – že zaradi spremembe. Pred ogledalom si pomerjam kostime in lasulje Slamnatega šefa, Strica iz ozadja in Sive eminence. No, ta zadnja vloga bi mi bila še najbolj pisana na kožo – zanjo ne bi rabil niti lasulje…

  • Share/Bookmark

Denar

Torek, Marec 8th, 2016

Pred par meseci smo jaz in moje tri sestre prodali stanovanje pokojne mame. Stanovanje je bilo majhno in slabo vzdrževano, in zanj nismo kaj dosti iztržili, vseeno je pa zame nastopila težava – namreč kam z denarjem? Že vse življenje namreč živim iz rok v usta, nič ne dajem na stran, vse poženem sproti, zdaj sem pa – o nesreča! – čez noč obogatel za par tisoč evrov, kar me je prisililo v mučno premišljanje o tem, kako naj se tega z neba padlega bogastva čimprej znebim. Najboljših stvari v življenju – ljubezni, prijateljstva in sreče – itak ne moreš kupiti z denarjem. Samo zato ga je dobro imeti , da ti ni treba ves čas misliti nanj – kako ga nimaš ali kdaj ti ga bo zmanjkalo. In samo zato ga še nisem vsega zapravil.

  • Share/Bookmark