Arhiv za ‘ nekategorizirano’ Kategorija

Mestne govorice

Sreda, Februar 14th, 2018

»Kaj je s tabo, a si v redu? Me je že malo skrbelo zate, ker tisti, ki vse vedo, kaj se dogaja na našem trgu, zadnje čase nič več ne govorijo o tebi.”
Tako me je včeraj nagovoril sosed – tudi eden od tistih, ki so stalno prisotni in vse vedo, kaj se dogaja na našem trgu.
»Super!” sem samo na kratko odgovoril, ker se mi je ravno nekam mudilo.
“Kaj je super – a da govorijo, a da ne govorijo o tebi?” je sosed še naprej vrtal vame.
“Oboje. – Če govorijo o meni, je super, če pa ne, je pa sploh super!”
Kaj več nisem utegnil razlagati, ker se mi je res že zelo mudilo. Sicer sem pa povedal vse tako, kot sem mislil, samo bolj na kratko.

  • Share/Bookmark

Razuzdanci

Četrtek, Februar 8th, 2018

Slovenščina je prefinjen jezik, z mnogimi niansami in podpomeni, moraš se zelo precizno izražati, če hočeš biti prav razumljen. S prijateljem Romanom sva se sinoči v gostilni ubadala z besedo in izpeljankami razuzdan, razuzdanost, razuzdanec. Če jo razlagamo dobesedno, z naglasom na drugem zlogu, ne pomeni ta beseda nič slabega, biti raz-uzdan je pač samo nekaj nasprotnega kot za-uzdan, pomeni prost, osvobojen, nezauzdan. V tem, izvirnem, nedolžnem pomenu besede sva se oba z Romanom razglasila za razuzdanca, saj naju trenutno nihče ne gnjavi in ne jaha, nobena ženska, nobena inštitucija in noben šef. Za razuzdanost z naglasom na tretjem zlogu, za razvrat in uživaštvo, pa tu, kjer živiva , niti ni pravih pogojev. Jih ima pa najin skupni prijatelj Pavel, ki je trenutno na Filipinih in gotovo ni šel tako daleč samo zato, da uživa v tropskem soncu in toplem morju. Če bi spila še eno pijačo več, bi se mogoče že kar odločila, da greva za njim.

  • Share/Bookmark

To, tukaj, zdaj

Četrtek, Januar 25th, 2018

Vse, kar je, je tukaj in zdaj, vse, kar rabim, imam na dosegu rok, ne hrepenim po nedosegljivem, nič in nikogar ne pogrešam, ne obupujem in ne žalostim se zaradi stvari, ki jih nimam. Živim za danes, za ta trenutek, ne zanima me lepša prihodnost, bolje da me danes zamete sneg ali namoči dež, kot da čepim doma in čakam na jutrišnje sonce. Davno nekoč so me hoteli prepričat, da je treba načrtovat življenje, si že pozimi rezervirat najboljši apartma tik ob plaži za poletni dopust in da tudi na letalskih kartah prišparaš, če jih kupiš par mescev prej. Debelo sem gledal, otrpnil kot riba na suhem, ni mi bilo jasno, kako lahko kdo že januarja razmišlja , kaj bo počel v avgustu in za povrh še mene vpleta v to. Zame je bila to neumna domišljavost, predrzno poseganje v skrivne božje načrte, ker bolj kot kaj planiraš, večja je možnost, da se ti to sfiži. Verjamem v srečna naključja, da bodo zvezde ob pravem času v pravi legi, in da bo to, kar se mi bo slučajno zgodilo, boljše od tega, kar pričakujem in načrtujem.

  • Share/Bookmark

66 in 69

Ponedeljek, Januar 22nd, 2018

Fuj, fej, letos bom 66 – grozna številka! A se bom že kje na mehkem zleknil, obrnil sošestico na glavo, ji šepnil, da je krasna in naj kontra leže name – in juhej 69! Pa tudi, če bo rekla, da ne počne packarij in ne bo takoj zato – čez tri leta, če ne prej, se vsaka omehča.

  • Share/Bookmark

Sanje o puški

Sreda, Januar 3rd, 2018

Na svoji spletni strani je nekdo objavil citat: »Sreča ni v izpolnitvi cilja, ampak v sledenju sanjam.« Ob tem citatu sem se spomnil na svoje današnje sanje. Sanjalo se mi je, da imam puško in z njo streljam. Zjutraj sem se pa seveda zbudil brez puške, in kako naj zdaj sledim sanjam? Najprej bi moral oddati vlogo za orožni list in če bi v njej navedel, da rabim orožje, ker sanjam o njem, sem takoj oplel , posumili bi, da sem nor in me poslali na psihiatrični pregled. Do svoje sanjane puške lahko pridem samo po kriminalni poti, tako da jo kupim na črnem trgu. A tako je pač s sanjami – ni jim dobro zmeraj slediti, pa naj nam še tako flancajo, kako nas bo to osrečilo, saj nas lahko vodijo tudi v neželeno smer, do nevarnih in obskurnih krajev, ki bi se jih v budnosti in pri zdravi pameti na daleč izognili.

  • Share/Bookmark

DSP in ZKJ

Ponedeljek, December 25th, 2017

V življenju sem počel veliko stvari, nekoč davno sem bil celo pisatelj. Objavljal sem v literarnih revijah, tiskali so mi knjige, bil sem tudi član Društva slovenskih pisateljev. Po nekaj letih članstva sem pa izstopil in sicer zato, ker se nisem strinjal z izstopom DSP iz Zveze književnikov Jugoslavije. Te svoje odločitve in razlogov zanjo nisem obešal na veliki zvon, so pa o tem takrat z veseljem in zadoščenjem pisali beograjski časopisi, češ, še so Slovenci, ki se nočejo odcepiti in imajo radi Jugoslavijo.

Že več kot četrt stoletja je od takrat in sploh ne vem, zakaj sem pred dnevi o tem govoril svoji mladi sodelavki v službi, saj je niti malo ni zanimalo. Sicer je vljudno počakala, da sem končal, potem pa rekla: »Tehle zdravstvenih priročnikov tu na sredi štacune se nama je res že preveč nabralo. A lahko najdeš kje še dve opeki in eno desko, da narediva zanje dodatno polico!«
— — —
www.bukvarna.net

  • Share/Bookmark

Pomarančnik

Torek, December 5th, 2017

»Hej ti!«
Nič, tip kot da me ne sliši, ne obrne se, pospeši korak in se mi hoče zmuznit v temno gaso za vogalom.
»Heeej!!!«
Zdaj se le obrne in me pogleda. Pridem do njega in mu pokažem, kaj imam v roki.
»Kaj to?« se naredi neumnega.
»Tole si prejle ko si šel mimo, vrgel pred moja vrata.«
»Nisem!«
»Videl sem te!«
»Figo si videl, ajd spelji se, ne me zajebavat!«
»Ti se spelji, lopov potuhnjeni!«
»Zgini v svojo luknjo, če hočeš sebi dobro!«
»Pejd ti v svoj smrdljiv brlog, smetiščar blesavi!«
»A bi jih rad fasal?!«
»Samo dotakni se me, pa boš mrtev!«
»Govedo!«
»Drek smrdljiv!«
»Govedar te je delal!«
»Govno!«
»Spelji se!«
»Ti se spelji, na kozlanje mi gre ko te gledam!«

Ja, končno sem ujel in razkrinkal jedca južnega sadja, ki mi meče pomarančne olupke na hišni prag. Že lansko in predlansko zimo je to stalno počel, se mi je kar zdelo, kdo naj bi to bil, a nisem imel dokazov, nikoli ga nisem zalotil pri dejanju, vse do danes. Srčno upam, da bom imel zdaj mir pred njim; – lahko pa da tudi ne in se bo zakamufliral tako, da bo spremenil svoj sadni jedilnik in s pomaranč presedlal na banane.

  • Share/Bookmark

Pokoj in pokop

Petek, Oktober 20th, 2017

Čeprav sem že pred nekaj meseci izpolnil formalne pogoje za upokojitev, se še zmeraj nisem odločil za ta usodni življenjski korak. Ne zdi se mi realno in težko si predstavljam, da bi kar tako iz lufta, brez dela in truda vsak mesec dobival denar od države, saj sem še zdrav in pri močeh in ga lahko sam zaslužim. Ne samo status, že samo beseda upokojenec mi ni všeč, grdo mi zveni, ker je strašljivo podobna besedi pokojnik. Najprej si na pol, potem pa dokončno pokopan.

  • Share/Bookmark

Nočni violinist

Sobota, Julij 29th, 2017

V poznem večeru, na našem že skoraj praznem malomestnem trgu, prav pod mojim oknom, še zmeraj igra ulični glasbenik violinist. Prej ko sem šel dol in mu v odprto violinsko škatlo položil par evrov, sva se malo pogovarjala, rekel je, da je maloprej igral na drugem koncu trga, pa so ga pregnali stanovalci bližnjih hiš, ker da kali nočni mir. Malo plašno me je vprašal, če morda moti tudi mene in sem odgovoril: “V življenju me moti čedalje manj stvari, čedalje več mi jih je pa všeč. – In vaše igranje mi je zelo všeč, zaradi mene lahko muzicirate vso noč do jutra!”

In evo, ugasnil sem računalnik, na stežaj odprl prej samo priprto okno, se zleknil globoko v fotelj, po francosko prekrižal noge na pisalni mizi, zaprl oči, in medtem ko tonem v rahel dremež, mi božajo ušesa nežni zvoki violine.

  • Share/Bookmark

Prijatelj

Nedelja, Junij 25th, 2017

Imel sem prijatelja. Vsak drug ali tretji večer pred koncem moje službe se je s svojim starim, ropotajočim avtom pripeljal k meni iz ene od bližnjih vasi in sva šla potem v bife čez cesto na klepet in pijačo. Bil je malo zapuščen star samec mojih let, leto in dan je hodil naokoli v istih pošvedranih čevljih, umazani, zamaščeni jakni in s posvaljkano klafeto na glavi. Včasih sem se ponorčeval iz njegove zanemarjenosti, a ga to ni ganilo. Nekega večera, ko sem bil v bifeju slučajno sam, mi je pa natakarica rekla, da moj prijatelj ni več zaželen, ker tako smrdi, da odganja goste. Naslednji dan sem ga peljal v drug bife in mu to povedal. Nič ni rekel na to, malo sva še pokomentirala aktualne dogodke doma in po svetu, plačala pijačo in se poslovila. To je bilo konec lanskega decembra in tisti večer sem prijatelja tudi zadnjič videl, ker se potem ni nikoli več oglasil, pa tudi njegove številke nisem imel, da bi ga poklical in povprašal, kaj je z njim.
Po šestih mesecih sva se pa včeraj spet srečala. Čisto slučajno sva se oba z istim vlakom vračala iz Ljubljane na Gorenjsko in se skoraj zaletela en v drugega, ko sva vsak s svoje strani po vagonu iskala prost sedež. Vso pot sva se pogovarjala o športu, gospodarstvu in politiki, kot da nadaljujeva sinoči v gostilni začeto debato. Opazil sem pa spremembo, veliko spremembo. Moj prijatelj je bil lepo oblečen, obut v nove čevlje, sveže obrit in od njega je prihajal rahel, nevsiljiv vonj po moškem parfumu.

  • Share/Bookmark

Preveč obrita štorija

Petek, Maj 26th, 2017

Pred par meseci sva s prijateljico napravila kupčijo. Kupila je nov vgradni hladilnik, prejšnjega, samostoječega, ki ji je v majhni kuhinji zavzemal preveč prostora, je pa prodala meni. In ker se mi je cena zdela malo previsoka, je za dobro vago dodala še fotoaparat in električni brivnik. Fotoaparata ni več rabila, ker si je omislila nov pametni telefon, s katerim je bilo poleg vsega drugega mogoče tudi fotkati, zakaj pa ne rabi več damskega brivnika, mi pa ni povedala. Pred tremi leti, ko je bilo najino prijateljstvo še v intenzivno erotični fazi, ga je gotovo še rabila, saj je bila tam, kamor sonce ponavadi ne posije, zmeraj na golo pobrita. (Kar mi ni bilo preveč všeč, a bog pomagaj, takšna je zdaj ženska moda.)

Medtem ko sem fotoaparat že takoj začel uporabljati, sem se z njenim brivnikom prvič obril šele danes zjutraj, ker mi je moja stara mašinca, pri kateri se je že poprej odlomilo nekaj zobčkov, včeraj dokončno zaribala. Čeprav je novi brivnik narejen za nežno žensko rabo, je bil brez težav kos tudi moji en teden stari ščetinasti bradi. Med britjem so mi pa misli ves čas uhajale k prijateljici. Sam pri sebi sem ugibal, kako zdaj, ko nima več brivnika, neguje in obdeluje svoj skrivni vrtiček. Samo prvih nekaj tednov na začetku najinega poznastva sva bila ljubezenski par, od takrat se pa samo še prijateljsko srečujeva na kavi, in moje razmišljanje o tej stvari je bilo zato res lahko samo fantazijsko ugibanje. Ne verjamem, da si je tam spodaj dovolila svobodno rast in razcvet, še to ne, da se samo malo s škarjicami obstriže. Imam slabo slutnjo, da pretirava v narobni smeri in namesto brivnika uporablja žiletke, tako da njena ženska zadeva še špika in praska ne več in je žalostno gladka kot dojenčkova ritka.

Potem ko sem se še stuširal, sem vzel v roke telefon in napisal sporočilo: “Danes sem se prvič obril s tvojim brivnikom. S čim se pa zdaj briješ ti?”

Takoj sem dobil odgovor: “Ne brijem se več, zdaj se depiliram.”

In sem spet napisal: “Upam, da si depiliraš samo noge!”

In dobil nov odgovor: “Ti si za v džunglo!”

Ja, najbrž sem res za v džunglo. Sicer se tudi v civiliziranem, sterilnem, gladko obritem in depiliranem svetu nekako znajdem, še raje sem pa pustolovski raziskovalec skritih sotesk, podzemnih kanalov, blatnih lukenj in gosto zaraščenih močvirij.

  • Share/Bookmark

Najboljša slaba stvar

Petek, Maj 12th, 2017

Ko sem včeraj v Kranju speljeval s parkirišča, se mi je pokvaril avto. Snel se mi je končnik pri zglobu sprednjega kolesa, kot je strokovno ugotovil šofer vlačilca, ki mi je avto odšlepal do najbližjega servisa. Čeprav me je v zadnjem letu avto že večkrat pustil na cedilu, me to ne vrže iz tira in ne skačem iz kože, komaj trenem z očesom. Če bi mi kdo zagotovil, da se mi v življenju ne bo nikoli zgodilo nič hujšega kot to, bi se takoj strinjal, da mi avto crkne vsak teden!

  • Share/Bookmark

Zamorec

Nedelja, Marec 12th, 2017

Nisem pravi dedec in ne pravi Slovenec, ker slabo prenašam alkohol, zato žal nikoli ne bom postal v slovenski literaturi tako priljubljena romantično-umetniška pijanska figura. Pred par dnevi me je samo po enem malem pivu, ki sem ga spil na sončni terasi pred bifejem, vso noč bolela glava, zjutraj mi je bilo pa za povrh še slabo, tako da sem šel v ambulanto, kjer mi je zdravnica izmerila previsok pritisk in mi priporočila, da naj dam klobuk na glavo, kadar bom spet na soncu pil pivo. Sinoči sem se pa v neki drugi veseli gostilniški družbi osramotil s tem, da sem že v drugi rundi namesto vina naročil vročo čokolado – in to s smetano! Med po slovensko zariplimi vinskimi kozarci je moj kozarec s čokolado izstopal kot zamorec, ki si je poveznil na glavo belo kuharsko klafeto! Potem sem pa sramoto poskušal popraviti tako, da sem plačal obe rundi in še tretjo, čeprav sem bil v tej zadnji tretji rundi edini, ki nisem zase nič naročil.

Jabolko ne pade daleč od drevesa, tudi moj oče je slabo prenašal alkohol, za razliko od mene pa on tega ni priznal, hotel je biti pravi dedec in klen Slovenec in je zato v pijanskih družbah spil enako in še več kot drugi. In je tudi umrl zavedno po slovensko – zaradi ciroze jeter.

  • Share/Bookmark

Včeraj

Petek, Februar 24th, 2017

Včeraj, na debeli četrtek, sem imel skromno kosilo: sicer okusno, a ne zelo izdatno zelenjavno čorbo. Potem sem se napravil za ven in na hišnem pragu mi je prišlo na misel, da bi si v slaščičarni čez cesto privoščil še posladek – štrudelj, gibanico, ali vsaj krof. Ravno sem že hotel naravnati korak v smeri zadovoljitve sladkosnede želje, ko vidim, da mi iz gostilne na drugem konca trga prihaja nasproti prijatelj Sanel in nekaj nese v roki – krožniček s pustnim krofom, na debelo posutim s sladkornim prahom. Ko pride do mene, se postavi v pozo izurjenega natakarja, mi z elegantnim gibom poda krof in reče: »Evo, zate – sveže in še toplo!«
Ne godi se mi slabo, sploh ne. Samo pomislim na nekaj in že dobim. Sanel, hvala, še enkrat hvala!

  • Share/Bookmark

Prijatelji in sovražnice

Nedelja, Januar 8th, 2017

Pred dnevi sem prijatelju, staremu zanemarjenemu samcu, rekel da smrdi kot svinjski pastir in naj se umije in preobleče, če hoče da greva še kdaj skupaj v gostilno, ker se gostje odmikajo od naju in imajo zaradi njega tudi mene za smrduha. Odkar mu je pred veliko leti umrla mama, nima ta človek nikogar, ki bi skrbel zanj in ga dajal v red, in živi kot puščavnik, brez avta, računalnika, televizije, telefona, hladilnika, pralnega stroja, in tudi hrani se tako, da ves teden pogreva eno in isto postano in prismojeno jed na starem štedilniku, ki ga kuri z drvmi. Še čudno da premore vsaj stranišče in kopalnico, čeprav ima tudi bojler že cela leta pokvarjen, banja mu spušča in tudi tuš mu ne dela, tako da se lahko umiva samo v lavorju.

Prijatelj mi ni zameril očitkov, vzel jih je na znanje in verjamem, da bo naslednjič prišel do mene malo manj umazan in smrdljiv kot ponavadi. Zdaj pa še nasprotni primer. Neki luštni dami, s katero se že dolgo poznava in sva se v preteklem letu kar veliko družila in sodelovala in se na ta način tudi osebno spoprijateljila, ni bilo prav, da sem jo na Facebooku omenil kot svojo prijateljico. Sporočila mi je, naj zapis popravim tako, da v njem ne bo njenega imena, to pa zato, ker sem v istem zapisu kritično obravnaval firmo, s katero tudi ona poslovno sodeluje in se je ustrašila, da bi bila skupaj z mano tudi ona deležna njihove zamere. Med prijateljstvom in koristjo se je pač odločila za korist in čeprav sem se ji takoj opravičil in spremenil zapis, se mi od takrat ne javlja več in je očitno sklenila pretrgati z mano vse stike.

Ja, tako je v življenju. – Za odprtost in odkritost si včasih nagrajen, včasih pa kaznovan, pa karkoli rečeš in napišeš. Prijatelj ni vzel za zlo moje pripombe, da je umazan smrdljivec in še zmeraj ostaja moj prijatelj. Prijateljico sem pa očitno osramotil že s tem, da sem jo v javnosti predstavil kot svojo prijateljico. Najbrž me res ni nikoli kaj dosti marala in je bilo najino prijateljstvo samo na moji enostranski simpatiji in naklonjenosti zgrajen domišljijski konstrukt.

  • Share/Bookmark

Krava

Nedelja, December 4th, 2016

Šele pol štirih zjutraj je, pa sem že pokonci, zbudile so me sanje, grde sanje, nočna mora. Ležim na hrbtu v travi, ja, na pašniku, ker so okrog mene kravji dreki, in tudi ne vidim neba, ker je tik nad mano trebuh ogromne krave, ki se le počasi in leno prestopa naprej. Želim si, da bi šla hitreje, hkrati si pa tega ne želim, ker na koncu tega prostranega kravjega trebuha je rit, neizbežna kot pika na koncu stavka, čeprav zdaj še potuhnjeno skrita tam daleč pod lenobno opletajočim repom; bojim se, v sanjah celo z gotovostjo vem, da se mi bo krava usrala na glavo.

  • Share/Bookmark

Pravi dedec

Nedelja, November 20th, 2016

Pred poldrugim mesecem se je sin odselil na svoje, takrat sem ukinil gospodinjstvo in obedujem samo še zunaj. Ko sem bil pred par dnevi na kosilu pri eni prijateljici, se je čudila, kako malo hrane spravim vase in je rekla: “Moški, ki ne vaga vsaj 100 kil, ni pravi dedec!”
No, če nisem, pa še bom, sem na dobri poti. Pred 5 leti mi je manjkalo še 15 kil, zdaj pa samo še 10 kil, in če bom tako nadaljeval, po eno kilo na leto, bom pravi dedec natanko čez 10 let. Komaj čakam!

  • Share/Bookmark

Oblaki kakor beli konji

Torek, November 1st, 2016

Oblaki kakor beli konji. Tako se imenuje ljubezenska novela, ki sem jo pred več kot 30 leti objavil v knjigi Sol življenja, kot nekakšno lirično protiutež daljši in bolj prozaični povesti Plovba, ki opisuje življenje pomorščakov na ladjah dolge plovbe.

Na Sol življenja sicer nisem prav nič ponosen. Kot avtor lahko iz prve roke rečem, da je to slaba knjiga in založba Lipa v Kopru mi jo je izdala najbrž samo zaradi pomorske tematike. Malo jo rešuje samo zgoraj omenjena ljubavna štorija. Ta se dogaja na kopnem, je pa vseeno mokra in žmohtna, ne od morske vode, ampak od življenjskih sokov in srčne krvi. – Ja, pa tudi kakšna solzica kapne vmes, in je zato tudi malo lirično slana.

Sicer se nočem ubadati s svojimi starimi pisarijami in tudi s to se ne bi, če me ne bi pred kratkim neki kritik v recenziji neke moje novejše knjige spet spomnil nanjo. To staro, mislil sem, da že od vseh pozabljeno romanco o oblakih, ki so kot beli konji, je meni nič tebi nič razglasil kar za “eno najlepših pesemskih slik, kar jih premore slovenska književnost.”- Nezaslišano predrzno, samovoljno in pristransko! Vseeno sem hotel preveriti, če omenjena novela nemara le ne ponuja kakšnega stvarnega argumenta za to pretirano hvalo, vendar knjige, v kateri je bila objavljena, nisem našel v svoji knjižni omari. Bom povprašal naokoli, če jo kdo slučajno ima in mi jo posodi. – Ali pa tudi ne bom.

  • Share/Bookmark

Knjigomanija

Nedelja, Oktober 16th, 2016

Na podstrešju se mi očitno nekaj kisa, obsedla me je knjigomanija – manija izdajanja knjig. Po dveh zbirkah kratkih zgodbic, ki sta mi izšli v zadnjem letu, sem zdaj začel razmišljat, da bi v knjigi objavil še svoj blog – spletni dnevnik, ki ga pišem zadnjih sedem let in pol. Sicer ne verjamem, da bi to v tiskani obliki sploh kdo hotel brati, a bi imel svoje zapiske vsaj priročno otipljive in na enem mestu na varnem spravljene. Itak mi pa take knjige ne bi hotela izdati nobena založba, itak bi jo obelodanil na svoje stroške in itak se mi je ne bi ljubilo promovirati in prodajati, kot se mi ne ljubi tudi druge od obeh zgoraj omenjenih kratkoproznih zbirk, ki sem jo tudi izdal v samozaložbi. (“Podaljšano poletje.” – Poldrugi mesec po izidu je nisem ponudil še nobeni knjižnici in jo imajo samo v eni knjigarni, v ljubljanskem Konzorciju, pa še to samo zato, ker tam že dolga leta poznam knjigarnarko Majdo…)
No, mogoče me bo pa ta moja duševna bolezen še pravočasno minila in bom svoj težko prigarani denar porabil za kaj bolj koristnega in potrebnega kot za tiskanje še ene knjige. Npr. za beljenje stanovanja, zamenjavo dotrajanega parketa, obnovo kopalnice, izolacijo strehe ali pa za drug, malo novejši avto, saj mi bo moja stara kripa vsak čas crknila.

  • Share/Bookmark

Moja vrana

Četrtek, Oktober 13th, 2016

Na moji mizi je zraven računalnika na eni strani podloga z miško, etui za očala, kemični svinčnik in notes, v katerega kdaj kaj napišem; na drugi strani pa kupček knjig, iz katerih kaj preberem, ko si odpočivam oči in glavo od gledanja v ekran. Pred par dnevi sem na ta kupček pridodal “Odbite arktične zgodbe” Jörna Riela, prej je pa na vrhu kupčka par mesecev kraljevala pesniška zbirka “V morski svetlobi” Raymonda Carverja, sicer ljubega mi pisca kratkih zgodb. Nekatere Carverjeve pesmi so tako dolge, da se jih sploh še nisem lotil brati, nekatere krajše sem pa prebral že večkrat. Na primer tole, z naslovom “Moja vrana”:

Vrana je priletela na drevo pod mojim oknom.
Ni bil vran Teda Hughesa, niti galwayska vrana.
Niti Frostova, Pasternakova ali Lorcova vrana.
Ali katera izmed Homerjevih vran,
umazanih s posušeno krvjo. Bila je samo vrana.
Ki ni imela svojega mesta v življenju,
niti ni storila česar koli omembe vrednega.
Nekaj minut je sedela na veji.
Nato se je dvignila in prelepo odletela
iz mojega življenja.

(Prevedel Marko Golja)

  • Share/Bookmark