Arhiv za Avgust, 2020

Deklica in volk

Petek, Avgust 28th, 2020

Trije stari gorohodci, prijatelj Trentar, prijateljica iz Ljubljane in jaz, smo se pozno popoldne, pet je bila že ura, napotili iz Lepene proti Krnskemu jezeru. Ko smo se v koči odžejali, povečerjali in šli pogledat še jezero, se je pa že stemnilo, a se nismo odločili da prespimo, gužva, vse sobe zasedene, na skupnih ležiščih se pa raje ne bi drenjali. Ponoči smo se vrnili v dolino, gor smo hodili dve uri, dol pa debele tri ure, ni šlo prej, v medli svetlobi telefonskih lučk smo se previdno počasi prestopali čez kamne in drevesne korenine na gozdni poti.

Čas smo si krajšali s pogovorom. Ljubljančanka je povedala, kako je nekoč kot majhna punčka srečala volka. S starši je bila na obisku pri sorodnikih, ki so počitnikovali v gozdarski bajti na Pokljuki, naveličana dolgočasne družbe odraslih se je zmuznila skozi vrata in se po stezici napotila v gozd. Nasproti ji je prišla velika mršava žival, “O kuža!” je rekla, ko je žival obstala pred njo, saj je mislila, da je pes. Tista žival se je pa kar ulegla pred njo na pot, sopla je in jo gledala. Punčka jo je sočutno pobožala, “Oh, ubożček!” je vzkliknila, ko je videla veliko odprto rano na kosmati glavi in potem še svoje roke , vse rdeče od krvi. Stekla je nazaj v bajto, pa ne iz strahu, ampak da bi kdo od odraslih pomagal ranjenemu kužu. Tam pa vik in krik, da to ni bil pes, ampak star volk samotar, ki so ga lovci pred par dnevi obstrelili na Pokljuki, pa jim je potem ranjen ušel.

“Saj to je kot pravljica!”, sva bila navdušena s Trentarjem. Ja, in še lepše. Ker v pravljici o Rdeči kapici zlobni in hinavski volk požre Rdečo kapico (in še babico za povrh), ta tukaj se pa vdano uleže pred punčko in se ji pusti pobožati. Punčka potem sicer zaman prosi odrasle, naj mu pomagajo, ne uslišijo jo, raje pokličejo lovce, da bi ga, obstreljenega, dokončno pokončali. A ko lovci pridejo, ga spet ne najdejo, tam kjer je bil volk, je ostal samo še šop volčjih dlak in nekaj kapljic krvi.
Volk iz pravljice na koncu nastrada, lovci mu prerežejo trebuh, in tudi za pokljuškega volka se najbrž ni končalo kaj dosti bolje. Če ga niso tisti dan izsledili lovci, so ga pa kak dan pozneje, ali pa je, ranjen in izčrpan, v gozdni samoti sam kam legel in ni več vstal.

  • Share/Bookmark