Naslednik

Ko sva se z ženo ločila, sva razdelila hišo na pol. Ona je dobila pritličje s kletjo, jaz pa nadstropje s podstrešjem. Tu še zmeraj živim, ona se je pa sicer preselila v blok na drugem koncu mesta, a še zmeraj skoraj vsak dan prihaja na svoj stari naslov. Vse v redu, nobenih težav, hiša ima dva vhoda, ne srečujeva se, če ne želiva, sploh sva pa že kmalu po ločitvi pokopala vse zamere, zgladila spore, tako da se zdaj razumeva celo veliko bolje kot prej, ko sva bila še skupaj.

Dobro se razumem tudi z njenim zdajšnjim partnerjem. V redu možakar, prijazen in prisrčen kot jaz, tudi približno istih let sva in podobnih telesnih mer, enako visoka in težka, celo piševa se enako, najina očeta sta iz iste vasi, čisto mogoče, da sva celo v daljni žlahti. Ko se je moja bivša pred dnevi dol spodaj pripravljala k peki božične potice, je svojega novega Torkarja poslala gor k meni po maslo in rum za pripravo nadeva. Ko je bila potica pečena, je bil pa Torkar spet na mojih vratih, en velik kos jo je še tople in v prtiček zavite prinesel tudi zame.

Včeraj, ko sem bil dol pri njiju na kavi, sem pa vpričo njega rekel njej: »A si kdaj pomislila na to, koliko napora, časa in ne nazadnje tudi denarja te je stalo, da si se znebila Torkarja, in namesto, da bi se vsaj par let v miru veselila in uživala v svojem uspehu, si si prekmalu nakopala na glavo že spet enega Torkarja — ?!«

Seveda šala, vsi smo se smejali. A če… ko bi… Ne, ne, je že v redu tako kot je; vse, kar se zgodi, se prav zgodi, ne glede na to, kaj si mi o tem mislimo. So stvari v življenju, ki jih en človek, en moški, en Torkar, ne zmore, ne naredi prav, jim ne pride do konca, ni jim kos. Morata biti vsaj dva, da drugi popravi, kar je prvi zasral.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !