Arhiv za November, 2018

Oliver

Sreda, November 21st, 2018

V avli našega zdravstvenega doma so se pojavili plakati z navodili za zdravo in srečno življenje. Med ostalim (telesna aktivnost, zmernost pri jedi in pijači, druženje z ljudmi…), je priporočeno tudi pisanje dnevnika. Sam dnevnika že od mladosti ne pišem več, imam pa doma polno škatlo starih zvezkov z dnevniškimi zapisi drugih ljudi, našel sem jih med odvečnimi knjigami, ki jih naveličani bralci prinašajo v našo bukvarno. Zbirko sem pred kratkim obogatil z dnevnikom nekega dekleta, pisala ga je na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Po poklicu je bila medicinska sestra, čez teden je živela in delala v Ljubljani, ob vikendih se je pa vračala k staršem na Dolenjsko. Opisuje svoje vsakdanje preprosto življenje, služba, prijateljice, nakupovanje in priprava hrane, zvečer kino, sestanki verske skupnosti, pospravljanje podnajemniške sobe, pred spanjem poslušanje radia in branje Svetega pisma, pa včasih kakšna uspavalna tableta, saj bo treba zjutraj zgodaj na delo. Enkrat jo je v odsotnosti žene poskusil poljubiti lastnik stanovanja, pa se ga je ubranila, tudi samo enkrat si je pa zaželela, da bi jo objel fant, ki ga bo zanjo izbral Bog. Glavni moški v njenem življenju je bil pa Oliver Dragojević. V dnevniku je kar trikrat je napisala, da bi se rada z njim ljubila, medtem ko je zvečer v postelji poslušala kaseto z njegovo glasbo!

Ja, ta punca je imela recept za zdravo in srečno življenje, žal ji pa v lekarni niso dali drugega kot uspavalne tablete.

  • Share/Bookmark

Turki in Armenci

Sobota, November 3rd, 2018

Kaj takega se mi do danes še ni zgodilo, a vse je enkrat prvič. Ob osmih zvečer so prišli gostje, posedel sem jih k mizi in jim postregel z večerjo, potem sem odprl še flašo in smo se ob vinu pogovarjali o turškem pomoru Armencev leta 1915. (Med gosti je bil tudi doktor zgodovinskih ved, ki je o tem veliko vedel). Utrujen od napornega dneva sem se med pogovorom s stola presedel na kavč, potem pa megla, nič več ne spomnim. Ko sem se malo pred polnočjo zbudil, so po hiši gorele še vse luči, pri mizi pa ni bilo nikogar več, za gosti so ostali samo še prazni krožniki in kozarci, tako da me res zanima, kako se je nadaljevala stvar med Turki in Armenci.

No, nič novega pod soncem, jabolko ne pade daleč od drevesa, tudi moj oče je včasih izza šanka privlekel domov vinske prijatelje, potem pa zadrnjohal na kavču in se je morala s pijanci ubadati mama.

  • Share/Bookmark