Ciril Zlobec

Umrl je Ciril Zlobec. Kot otrok proletarskih Jesenic se nisem nikoli silil v ljubljanske literarne in umetniške kroge, in tudi s Cirilom Zlobcem sem se v življenju srečal samo dvakrat ali trikrat, pa še to na njegovo željo in pobudo, ker je želel osebno spoznati avtorja zgodb in novel, ki sem jih pošiljal reviji Sodobnost, katere urednik je takrat bil. Bil je naklonjen mojemu pisanju in kar sem poslal, je zmeraj tudi objavil. Potem sem nehal pisat, pošiljat in objavljat, še preden sem se zasidral v literarni sceni, sem že iz nje tudi izginil, in ko sem nekoč čez leta gospoda Zlobca slučajno srečal na ljubljanski ulici in ga pozdravil, mi je odzdravil zelo odsotno, ker me seveda ni več spoznal. Kot pesnika ga nisem zelo cenil, njegovi poeziji sem bil manj naklonjen kot je bil on nekoč moji prozi. A sem mu bil hudo krivičen, to sem pa ugotovil šele prav pred kratkim, pred nekaj meseci, ko sem se pozno zvečer vračal iz Ljubljane domov na Gorenjsko in v avtu prižgal radio, ravno ko je bil na sporedu Literarni nokturno. Kot začaran, s solzami v očeh, sem prisluhnil neki elegično dolgi, krasno lepi, doživljajsko in miselno vrtoglavo globoki pesmi, in šele na koncu zvedel, da je njen avtor – Ciril Zlobec…

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !