Tu drugo sonce…

»Ti ne pašeš med knjige!«

To je zadnjič lucidno ugotovila prijateljica, s katero šele kratek čas prijateljujeva in ni obremenjena s tem, ali pa ji niti ni znano, da se pravzaprav že vse odraslo življenje tako ali drugače ukvarjam s knjigami.
»Ja, saj vem, da bolj pašem v gmajno med drevje,« sem ji bil takoj pripravljen pomagati pri tem, da najde mojemu psihofizičnemu ustroju ustreznejše bivanjsko in delovno okolje. »Tako kot moj praded po očetovi strani, ki je pred prvo svetovno vojno drvaril v Galiciji…«

Kljub temu mi je pa prav ta prijateljica šele eno uro prej prinesla v dar knjigo, ne drvarske žage in sekire – pesmi Kajetana Koviča z ilustracijami Jožeta Ciuhe. Kot da bi vedela – pa ni! – da je Kovič poleg Strniše, Kocbeka, Jesiha, Murna, seveda Prešerna in še koga, eden meni najljubših slovenskih pesnikov. Celo osebno sem ga poznal in celo sodelovala sva – pred dolgimi leti sem po njegovi zaslugi, vzpodbujanju in prigovarjanju pri založbi, kjer je bil urednik, objavil svojo drugo knjigo, zbirko novel Jezdeci in sanjači. (DZS, 1982).

Ja, po zaslugi moje nove prijateljice sem pa spet preživel en lep večer z ljubo mi poezijo:

»Tu drugo sonce kot na nebu sije. /A vendar iz notranjosti besed/ prebija se skoz vzorce domišljije/ v matrico stisnjen doživeti svet.// Rojstvo je dolga in zahtevna vaja, /ko se kopiči še nevidna snov. /Da v pesmi en sam daljni pes zalaja, /mnoge noči so polne glasnih psov. // Ko se pojoča duša skoz korale/povzdigne pred mogočni sluh Boga,/so najbolj veličastne katedrale/sezidane iz kamna in lesa.«
(Kajetan Kovič: Komentar)

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Tu drugo sonce…”

  1. lordwales komentira:

    Mogoče ne bi bilo slabo, Edo, ki si Car,
    če bi razmislil o upokojitvi!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !