Štumfi*

Popoldne sem bil na Jesenicah, ravno sem sedel pred neko hišo in se pogovarjal s stanovalci, ko mi je s strehe, ne na srajco, ne na hlače in tudi ne na čevlje, ampak direkt na štumf, z vso težo zviška pljusknil moker golobji drek. A niti z nogo niti z glavo nisem trznil – kot da se ni nič zgodilo, sem še naprej v isti pozi, z eno nogo povprek čez drugo, sedel na stolu, samo malo sem premolknil v pogovoru in si rekel: »Ah, samo to, še sreča da ni bil strešnik ali korito za rože…«, in šele ko so me povabili v hišo na kavo in prigrizek, mi je drek na štumfu začel smrdeti in presedati, sploh potem, ko se mi je že skozi štumf prisušil na kožo. Z obljubo da se bom kmalu vrnil, sem se z avtom zapeljal do Save, sezul čevlje in potem še štumfe, zavihal hlače, malo zabredel po hladni vodi, potem sem pa čevlje na mokre in bose noge obul nazaj, podrekane in smrdljive štumfe pa vrgel v Savo. V smislu varstva okolja to najbrž ni bilo v redu, po drugi strani se mi je pa zdelo, da bo to štumfom samo v prid, ker do kamor jih bo nesla voda in kjerkoli bodo pristali, bodo tja prišli čisti in oprani, ker na kraju, kjer sem jih vrgel noter, je bila Sava bistra in čista, najbrž pa tudi še nekaj časa po toku navzdol. Konec koncev pa zdaj poleti štumfov sploh ne rabim, mogoče mi je pa to hotel povedat golob, ki se je podelal nanje.

*Se opravičujem – besedo štumfi uporabljam, ker ne najdem primernejšega izraza za umazane in smrdljive nogavice

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !