Arhiv za Julij, 2018

Tu drugo sonce…

Torek, Julij 17th, 2018

»Ti ne pašeš med knjige!«

To je zadnjič lucidno ugotovila prijateljica, s katero šele kratek čas prijateljujeva in ni obremenjena s tem, ali pa ji niti ni znano, da se pravzaprav že vse odraslo življenje tako ali drugače ukvarjam s knjigami.
»Ja, saj vem, da bolj pašem v gmajno med drevje,« sem ji bil takoj pripravljen pomagati pri tem, da najde mojemu psihofizičnemu ustroju ustreznejše bivanjsko in delovno okolje. »Tako kot moj praded po očetovi strani, ki je pred prvo svetovno vojno drvaril v Galiciji…«

Kljub temu mi je pa prav ta prijateljica šele eno uro prej prinesla v dar knjigo, ne drvarske žage in sekire – pesmi Kajetana Koviča z ilustracijami Jožeta Ciuhe. Kot da bi vedela – pa ni! – da je Kovič poleg Strniše, Kocbeka, Jesiha, Murna, seveda Prešerna in še koga, eden meni najljubših slovenskih pesnikov. Celo osebno sem ga poznal in celo sodelovala sva – pred dolgimi leti sem po njegovi zaslugi, vzpodbujanju in prigovarjanju pri založbi, kjer je bil urednik, objavil svojo drugo knjigo, zbirko novel Jezdeci in sanjači. (DZS, 1982).

Ja, po zaslugi moje nove prijateljice sem pa spet preživel en lep večer z ljubo mi poezijo:

»Tu drugo sonce kot na nebu sije. /A vendar iz notranjosti besed/ prebija se skoz vzorce domišljije/ v matrico stisnjen doživeti svet.// Rojstvo je dolga in zahtevna vaja, /ko se kopiči še nevidna snov. /Da v pesmi en sam daljni pes zalaja, /mnoge noči so polne glasnih psov. // Ko se pojoča duša skoz korale/povzdigne pred mogočni sluh Boga,/so najbolj veličastne katedrale/sezidane iz kamna in lesa.«
(Kajetan Kovič: Komentar)

  • Share/Bookmark

Štumfi*

Sobota, Julij 14th, 2018

Popoldne sem bil na Jesenicah, ravno sem sedel pred neko hišo in se pogovarjal s stanovalci, ko mi je s strehe, ne na srajco, ne na hlače in tudi ne na čevlje, ampak direkt na štumf, z vso težo zviška pljusknil moker golobji drek. A niti z nogo niti z glavo nisem trznil – kot da se ni nič zgodilo, sem še naprej v isti pozi, z eno nogo povprek čez drugo, sedel na stolu, samo malo sem premolknil v pogovoru in si rekel: »Ah, samo to, še sreča da ni bil strešnik ali korito za rože…«, in šele ko so me povabili v hišo na kavo in prigrizek, mi je drek na štumfu začel smrdeti in presedati, sploh potem, ko se mi je že skozi štumf prisušil na kožo. Z obljubo da se bom kmalu vrnil, sem se z avtom zapeljal do Save, sezul čevlje in potem še štumfe, zavihal hlače, malo zabredel po hladni vodi, potem sem pa čevlje na mokre in bose noge obul nazaj, podrekane in smrdljive štumfe pa vrgel v Savo. V smislu varstva okolja to najbrž ni bilo v redu, po drugi strani se mi je pa zdelo, da bo to štumfom samo v prid, ker do kamor jih bo nesla voda in kjerkoli bodo pristali, bodo tja prišli čisti in oprani, ker na kraju, kjer sem jih vrgel noter, je bila Sava bistra in čista, najbrž pa tudi še nekaj časa po toku navzdol. Konec koncev pa zdaj poleti štumfov sploh ne rabim, mogoče mi je pa to hotel povedat golob, ki se je podelal nanje.

*Se opravičujem – besedo štumfi uporabljam, ker ne najdem primernejšega izraza za umazane in smrdljive nogavice

  • Share/Bookmark

Skala mož

Sreda, Julij 11th, 2018

Iz oči v oči kljubujem nevihtam in viharjem – močan, trden, pokončen, čvrsto prizemljen, na skalo zidan in pribetoniran. Potem pa iz čisto druge in nepričakovane smeri priveje lahna sapica, me upihne kot regratovo lučko in nežno položi na tla.

  • Share/Bookmark