Zgubljene ovce

Žalosten. Osamljen. Zapuščen. Te tri besede sem v mislih ves čas ponavljal med sinočnjim sprehodom po poljih do Save in nazaj. Bal sem se namreč, da jih bom pozabil, saj nisem imel pri sebi svinčnika in papirja, da bi jih takoj zabeležil, so bile pa to ključne besede, ki sem jih potem, ko bi se vrnil domov k računalniku, nameraval uporabiti pri podrobnejšem opisu svojega trenutnega duševnega stanja. A to bi bila literatura, pesniško pretiravanje, ker kakšne globoke žalosti in zapuščenosti vseeno nisem občutil, le rahlo otožnost ob dejstvu, da me nekateri dobri prijatelji, s katerimi sem se vse do pred kratkim veliko družil in pogovarjal, v zadnjih dneh in tednih nič več ne obiščejo in ne pokličejo.

Prijatelja A. se je polotila pomladna depresija, zaprl se je med štiri stene svoje hiše, ves dan spi in leži, samo zvečer gre ven, pa še to samo do bencinskega servisa čez cesto, da si kupi sendvič, pivo in tobak. Zadnjih nekaj dni se niti na telefonske klice se ne oglaša, ko sva se nazadnje slišala, mi je pa rekel, da mora nujno spremeniti okolje in nekam odpotovati, ker je v hiši slaba energija in se boji, da se mu bo zmešalo. Povabil sem ga, naj se za nekaj časa preseli k meni, vsaj za kakšen teden, da se pretolče skozi najhujšo krizo. Zahvalil se mi je za povabilo in da bo še premislil o tem in mi sporočil. A doslej se mi še ni oglasil.

Prijateljica B. se mi pa ne zdi iskrena, ko mi zatrjuje, da je čisto zadovoljna s tem, da sva samo prijatelja, ker me je prej vsak dan poklicala in sva šla vsako nedeljo kam na izlet, takoj, ko sem ji pa povedal, da sem bil med prvomajskimi prazniki z eno drugo prijateljico na Hrvaškem, in da sva z njo nekajkrat tudi skupaj prenočila, me je pa nehala klicat in tudi na izlete me več ne vabi.

Še najbolj pa pogrešam prijateljico C., saj sem se z njo največ družil. Skoraj vsak dan je prišla k meni na čaj in pogovor, celo svoj predpasnik je že imela v moji kuhinji in je včasih za oba skuhala kosilo. Je pa poročena in ko je zdaj spomladi začela videvati na naši ulici ljudi, ki poznajo tudi njenega moža, jo je zapekla vest, ustrašila se je moževega ljubosumja, in me zdaj samo še po telefonu včasih pokliče, ko je on v službi.

Pravzaprav se pa ne bi smel preveč pritoževati, saj čisto vsi prijatelji me le še niso zapustili, in tudi sam sebi znam biti včasih dobra družba. A vseeno mi nekaj manjka, kot ovčarski pes sem, ki hoče imeti vse ovce na številu. Če jih nima, pa cvili in joka, ali vsaj polglasno godrnja.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !