Pomarančnik

»Hej ti!«
Nič, tip kot da me ne sliši, ne obrne se, pospeši korak in se mi hoče zmuznit v temno gaso za vogalom.
»Heeej!!!«
Zdaj se le obrne in me pogleda. Pridem do njega in mu pokažem, kaj imam v roki.
»Kaj to?« se naredi neumnega.
»Tole si prejle ko si šel mimo, vrgel pred moja vrata.«
»Nisem!«
»Videl sem te!«
»Figo si videl, ajd spelji se, ne me zajebavat!«
»Ti se spelji, lopov potuhnjeni!«
»Zgini v svojo luknjo, če hočeš sebi dobro!«
»Pejd ti v svoj smrdljiv brlog, smetiščar blesavi!«
»A bi jih rad fasal?!«
»Samo dotakni se me, pa boš mrtev!«
»Govedo!«
»Drek smrdljiv!«
»Govedar te je delal!«
»Govno!«
»Spelji se!«
»Ti se spelji, na kozlanje mi gre ko te gledam!«

Ja, končno sem ujel in razkrinkal jedca južnega sadja, ki mi meče pomarančne olupke na hišni prag. Že lansko in predlansko zimo je to stalno počel, se mi je kar zdelo, kdo naj bi to bil, a nisem imel dokazov, nikoli ga nisem zalotil pri dejanju, vse do danes. Srčno upam, da bom imel zdaj mir pred njim; – lahko pa da tudi ne in se bo zakamufliral tako, da bo spremenil svoj sadni jedilnik in s pomaranč presedlal na banane.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !