Glede na to, kaj pišem in govorim in kako živim, bi me lahko kdo obsodil, da sem totalni privatist, ki ne vidi niti za en prst naprej od svojega nosa. – A ni res, tudi jaz spremljam, kaj se dogaja doma in po svetu, in imam svoje mnenje o tem, ki ga bom zdajle tudi povedal pošteno in naravnost brez dlake na jeziku.
V zadnjem času sem prebral kar nekaj svarilnih člankov o grozeči islamizaciji Evrope. Nekateri pisci in komentatorji se spotikajo tudi ob džamijo v Ljubljani, čeprav je ena sama in edina, sama samcata osamljena med stotinami in tisoči cerkvenih zvonikov širom Slovenije.
Ne vem kaj Evropa, a sam osebno se islamizacije nič ne bojim. Jaz sem en ta bukov dec, trdega debla, mene ni mogoče islamizirati, še pokristjaniti ne, čeprav že pol življenja, skoraj 30 let živim – in to dobesedno! – ves čas v senci cerkvenih turnov. Že ko sem se z mlado družino vselil v stolpnico na Jesenicah, sem iz spalnice gledal na cerkev nad cesto. Tudi ko smo čez par let stanovanje v stolpnici zamenjali za manjše v bolj naravnem okolju v Planini pod Golico, je bilo to v zgradbi bivše šole in farovža, tudi samo par korakov do cerkve. Podobno potem ko smo se preselili v Ljubno – spet v eno staro hišo v klancu pod cerkvijo. In zdaj sem že 18 let v Radovljici, v še starejši hiši na malem srednjeveškem trgu, ki se začne veselo in okroglo z vinoteko Sodček in se po sto metrih slovesno resno pobožno konča – kako drugače, če ne s cerkvijo! Vmes sem pa imel kar nekaj let v najemu eno staro hišo z velikim vrtom tudi v Ljubljani, in to na Karunovi ulici, kjer sem bil prvi in najbližji sosed mogočne in znamenite trnovske cerkve z dvema turnoma, ki se je v njej Prešeren zaljubil v Julijo.
In če se bom jutri zbudil in pogledal skozi okno in videl, da so mi čez noč postavili džamijo pred hišo , ne bom niti trenil z očesom, to mi ne bo nič posebno novega, saj džamija je samo malo drugačna cerkev. Samo to bi me skrbelo, da mi minaret ne bi zastrl jutranjega sonca.
