Arhiv za September, 2016

Klofute

Petek, September 30th, 2016

Psihoanalitika Romana Vodeba sicer cenim in se z njim v marsičem strinjam – ne strinjam se pa ne z njegovim utemeljevanjem in zagovarjanjem “vzgojnih” klofut. Nikoli ne smeš tepsti šibkejših od sebe, tudi če so to tvoji lastni otroci. Poznam dva moška, ki sta ju njuna očeta v otroških in najstniških letih na veliko pretepala. En je zdaj hudoben in potuhnjen agresivec, drugi pa zatrt nevrotik. Če oče ne zna biti avtoriteta sinu drugače kot z udarci in klofutami, je zapravil vzgojne šanse. Mene ni oče nikoli udaril, in tudi jaz nisem nikoli udaril svojega sina, pa ne vem, da bi bila zato zdaj midva s sinom vzgojno in moralno prikrajšana. Me je pa v šestem razredu pri uri računstva potuhnjeno izza hrbta klofnil učitelj Ščuka, ker sem pod klopjo bral Ovčarja Runa. Ko sem čez deset let to Ščuko slučajno srečal v Postojni, me je močno zasrbela roka, da bi mu tisto klofuto vrnil. To bi bila pa zares vzgojna klofuta v najboljšem pomenu besede!
— — —
(No, prejle me je sin spomnil, da sem ga pa enkrat vseeno udaril, in to po ustih, ker je rekel “pizda”, ko mu iz Elanove trgovine v Begunjah nisem ravno tisti dan, ko sem obljubil, pripeljal nestrpno pričakovane pingpong mize…)

  • Share/Bookmark

Islamizacija

Ponedeljek, September 5th, 2016

Glede na to, kaj pišem in govorim in kako živim, bi me lahko kdo obsodil, da sem totalni privatist, ki ne vidi niti za en prst naprej od svojega nosa. – A ni res, tudi jaz spremljam, kaj se dogaja doma in po svetu, in imam svoje mnenje o tem, ki ga bom zdajle tudi povedal pošteno in naravnost brez dlake na jeziku.

V zadnjem času sem prebral kar nekaj svarilnih člankov o grozeči islamizaciji Evrope. Nekateri pisci in komentatorji se spotikajo tudi ob džamijo v Ljubljani, čeprav je ena sama in edina, sama samcata osamljena med stotinami in tisoči cerkvenih zvonikov širom Slovenije.

Ne vem kaj Evropa, a sam osebno se islamizacije nič ne bojim. Jaz sem en ta bukov dec, trdega debla, mene ni mogoče islamizirati, še pokristjaniti ne, čeprav že pol življenja, skoraj 30 let živim – in to dobesedno! – ves čas v senci cerkvenih turnov. Že ko sem se z mlado družino vselil v stolpnico na Jesenicah, sem iz spalnice gledal na cerkev nad cesto. Tudi ko smo čez par let stanovanje v stolpnici zamenjali za manjše v bolj naravnem okolju v Planini pod Golico, je bilo to v zgradbi bivše šole in farovža, tudi samo par korakov do cerkve. Podobno potem ko smo se preselili v Ljubno – spet v eno staro hišo v klancu pod cerkvijo. In zdaj sem že 18 let v Radovljici, v še starejši hiši na malem srednjeveškem trgu, ki se začne veselo in okroglo z vinoteko Sodček in se po sto metrih slovesno resno pobožno konča – kako drugače, če ne s cerkvijo! Vmes sem pa imel kar nekaj let v najemu eno staro hišo z velikim vrtom tudi v Ljubljani, in to na Karunovi ulici, kjer sem bil prvi in najbližji sosed mogočne in znamenite trnovske cerkve z dvema turnoma, ki se je v njej Prešeren zaljubil v Julijo.

In če se bom jutri zbudil in pogledal skozi okno in videl, da so mi čez noč postavili džamijo pred hišo , ne bom niti trenil z očesom, to mi ne bo nič posebno novega, saj džamija je samo malo drugačna cerkev. Samo to bi me skrbelo, da mi minaret ne bi zastrl jutranjega sonca.

  • Share/Bookmark

Zbrka

Petek, September 2nd, 2016

Kar objavim na internetu, je iz prve roke, za objave v tisku imam pa lektorico. Moja lektorica je fejst punca, že precej let se druživa in prijateljujeva, pri svojem delu je pa profesorsko stroga in natančna, se mi zdi, da včasih kar preveč. Evo, najbolj svež primer. Pri polni zavesti, z vso odgovornostjo in resnicoljubnostjo, kar jo premorem, sem napisal stavek: “Moje življenje je zbrka majhnih zgodb.“, ona je pa to ročno popravila v: “Moje življenje je zbirka kratkih zgodb.” Deset minut sem jo prepričeval v svoj prav, pa je nisem prepričal, tako da mi ni ostalo drugega, kot da sem avtokratsko uveljavil svojo avtorsko pravico, in je šele potem obveljala moja, tako rekoč na silo. Bo kdo rekel, da med “zbrko majhnih” in “zbirko kratkih” ni velike razlike. – A pomembne so tudi majhne razlike in odtenki pomenov. Pravzaprav pa je to vse, kar mi je pomembno: stil, zven besed in melodija stavkov. Ker v vsebinskem smislu o sebi in svetu itak nimam kaj posebnega za povedat; vsi smo iste vrste in vse je že tisočkrat povedano. Razpoznaven sem lahko samo po tem, da isto stvar povem malo drugače.

  • Share/Bookmark