Dva trebuha

“A veš kaj se mi je zgodilo?” reče prijatelj, s katerim sva se danes dobila na poletni ledeni kavi. “Zjutraj se stuširam in medtem ko se brišem, se slučajno zagledam v kopalniškem ogledalu in, o madona – vidim trebuh —“. Za hip pomolči, me ošine s pogledom dol proti pasu in doda: “— Tak, skoraj tak, kot je tvoj!”

Udobno zleknjen na oblazinjenem kavarniškem stolu se še sam pogledam po telesu navzdol, in res – skozi zaradi vročine samo na vsak drugi gumb zapeto srajco vidim nekaj neznanega, okroglega in kosmatega – ja, zdaj to spoznam – fuj,trebuh! Zamižim, pogledam še enkrat, še enkrat zamižim, pogledam tretjič – a tista grda kosmata stvar ni izginila, trebuh je še zmeraj tam, čeprav ga prej še nikoli nisem videl in sem vseskozi mislil da ga nimam.

S prijateljem se potem pogovarjava še o drugih rečeh, vmes po slamici srkava osvežilno kavo, z žličke in z roba steklene kupe sladkosnedo oblizujeva smetano in sladoled, pogleda nama pa ves čas kradoma uhajata po najinih životih.

“Nisem vedel, prav zaprepaden sem, res imam trebuh!” rečem na koncu, ko že vstaneva in čakava natakarico, da nama zaračuna.

“Ja, tudi jaz – veš, to pride včasih kar nenadoma!” reče prijatelj.

Potem se posloviva in greva vsak svojo pot. In zdi se – ne, ne zdi se, res je, tako moj kot njegov korak sta zdaj opazno težja in počasnejša kot sta bila še včeraj, predvčerajšnjim in vse prejšnje dni, ko še nisva nosila tega bremena, ko še nisva imela, ko še nisva videla in vedela, da imava kar imava, in nama je zdaj to odveč in ne marava imeti, pa še kar imava.

Naslednjič bom pa naročil ledeno kavo samo s sladoledom in brez smetane.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !