Marelice

»Joj, marelice imam pod kiklo!«
Tako je danes nenadoma vzkliknila moja sopotnica med vožnjo z avtom po ozki in ovinkasti cesti od Davče do Selške doline. Preden sva se odpeljala na izlet v Davčo, sva v Železnikih med potjo kupila marelice in jih potem jedla v avtu. Jaz sem vozil, sopotnica je pa vrečko z marelicami držala v naročju, jemala peške ven in mi jih razkoščičene dajala v usta. Ko sva se pa proti večeru vračala, so se preostali sadeži, ki jih nisva pojedla, očitno znašli pod njenim krilom. Sicer ne vem, kako so lahko tja zašli, a sem ji verjel na besedo, pogledal pa raje nisem, da ne bi zletel s ceste, ki je bila res hudo ozka in ovinkasta.
Samo dolgočasni moški brez domišljije in libida govorijo, da so ženske po kiklami vse enake. Jaz pa vem, da ima tam vsaka kaj drugega in posebnega in da je različnih žensk vsaj toliko kot je različnega sadja. S tole mojo današnjo sopotnico se ne poznava in ne druživa še dolgo, danes sva bila prvič skupaj na malo daljšem izletu in mi je očitno hotela okoli ovinka, v prispodobi povedat, kakšna je tam spodaj – seveda mehka in sladka kot marelica! No, bomo pokusili ob priliki in se prepričali, če res.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Marelice”

  1. lordwales komentira:

    Kot vedno, Edo, si car!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !