Arhiv za Junij, 2016

Postelja iz papirja

Četrtek, Junij 23rd, 2016

Govori se, da knjig in časopisov kmalu ne bo več, ker jih bodo izpodrinili elektronski mediji. Te govorice so popolnoma neosnovane in iz trte zvite. Vsaj kar se mene tiče, ne bo potiskan papir nikoli izgubil svoje mnogostranske uporabnosti. Ker kaj pa lahko po deževnem sprehodu zatlačiš v mokre čevlje, če doma nimaš na zalogi starih časopisov? In s čim si obrišeš rit, kadar zmanjka toaletnega papirja?!

Ali pa danes, ko sem bil v Ljubljani. Dopoldne sem napravil en manjši biznis, potem sem pa šel v Emonsko klet na pizzo, naročil še pivo in prebral časopis. No, nisem ga prebral do konca, saj se me je že po športnih novicah in črni kroniki lotila huda zaspanost. Z avtom, ki sem ga imel parkiranega v bližnji podzemni garaži, sem se nameraval odpeljati ven iz mesta do kakšne vode in tam malo zadremati, a me je utrujenost že prej premagala in sem zalegel kar pod drevesom v parku Zvezda. Da se ne bi umazal s pasjimi drekci, sem po travi razgrnil časopis, pod glavo sem pa dal torbo s knjigami, ki sem jih dopoldne nabavil v antikvariatu. Eno celo debelo uro sem spal kot polh!

Nikoli se ne bom navadil na elektronske knjige in časopise, ostal bom zvest klasičnemu tisku in papirju. Ne trpijo oči, lepše se bere, in če se te sredi Ljubljane poloti nenadna utrujenost, si s časopisnim papirjem lahko postelješ ležišče v parku.

  • Share/Bookmark

Spomin, pozaba, fantazija

Nedelja, Junij 5th, 2016

Menda si je Hemingway vzel življenje zato, ker se ni mogel sprijazniti z dejstvom, da ga je začel zapuščati spomin, dotlej neizčrpni vir in zlati rudnik njegove pisateljskega navdiha in imaginacije. Pred par dnevi sem pa prebral novelo »A Slow Boat to China« sodobnega japonskega pisatelja Harukija Murakamija in v njej prvoosebni junak, pisateljev alter ego, tudi ugotavlja, da ima slab in nezanesljiv spomin, vendar daleč od tega, da bi bil zaradi tega obupan, depresiven, ali celo samomorilen. Ne toži in ne pritožuje se, svoj slab spomin sprejme kot dejstvo, s katerim hoče samo seznanit bralca, mu ga opisat in prikazat, ne v dobrem in ne v slabem smislu:

»…Tako zdaj tisti moj spomin nima datuma, kot ptice na nebu nimajo imen. Že tako ali tako večina mojih spominov nima datumov. Precej nezanesljiv spomin imam. Tako nezanesljiv, da se mi včasih celo zazdi, kot da hočem s to nezanesljivostjo nekomu nekaj dokazati. Vendar nimam pojma, kaj naj bi bilo to, kar bi hotel dokazovati. Sploh pa je nekaj, kar je dokazljivo z nezanesljivostjo, že samo po sebi težko dojeti. Kakorkoli, kako naj rečem, se pravi, moj spomin je precej samosvoj. Včasih zamešam vzroke in posledice, včasih se mi pomešata resničnost in domišljija, včasih celo zamešam, kar sem videl sam in kar so videli drugi. Mogoče temu sploh ne bi mogli reči spomin…«

Murakami nas prepriča, da je lahko tudi slab spomin zlat rudnik pisateljskega navdiha in imaginacije. Da nič od tega, kar smo kdaj videli, slišali, doživeli, in četudi potem pozabili, ni za zmeraj in dokončno izgubljeno; če drugače ne, si pa lahko ponovno izmislimo ali izsanjamo, in je to na nek način prav tako resnično kot tisto, kar smo pozabili.

Skratka, po domače, praktično prozaično, kot bi rekli Srbi: »Iz svega može da se sagradi kuća!«

Mi, ki smo pesniške duše, bomo pa tole seveda malo lirično raztegnili, razvaljali in okrancljali: »Iz prahu pozabe se zasvetijo zlata zrnca spomina in iz teh svetlečih drobcev nastane fantazija…«

  • Share/Bookmark