Arhiv za Februar, 2016

Ernest in Edo

Nedelja, Februar 21st, 2016

Ondan sem na nekem hrvaškem internetnem portalu prebral članek o tem, kako je Ernest Hemingway v nekem baru sklenil stavo s svojimi pivskimi prijatelji, da lahko napiše zgodbo, ki bo imela samo šest besed! Prijatelji mu niso verjeli, Ernest si je pa od barmana sposodil svinčnik in na papirnat prtiček pri priči napisal tole:

NA PRODAJU. CIPELICE ZA BEBU. NENOŠENE.

No, originalni zapis je najbrž angleški, in če naj verjamemo članku, naj bi bila to najkrajša zgodba na svetu! Takoj se mi je prebudil tekmovalni duh in sem šel pogledat v eno svojo knjigo , in našel tam eno zgodbico, ki ima – glej ga vrabca! – tudi samo šest besed:

LAHKO SEM BREZ TEBE, AMPAK TEŽKO.

Sicer pa razen tega, da sva avtorja dveh najkrajših zgodbic na svetu, nimava z Ernestom nič skupnega. Nisem ljubitelj lova, bikoborb, boksa, viskija in havanskih cigar, in sem v primerjavi z njim,ki je s pisanjem požel svetovno slavo in zaslužil na kupe denarja, tudi kot pisatelj popolnoma neuspešen. Se pa lahko tolažim s tem, da sem pri 63-ih še zmeraj živ, on je pa že pri 62-ih preveč od blizu pogledal v puškino cev.

  • Share/Bookmark

Prešernova nagrada

Sobota, Februar 6th, 2016

Danes smo zvedeli, kdo bo na predvečer kulturnega praznika dobil Prešernovo nagrado za umetniške dosežke. Dva moja prijatelja umetnika sta že spet razočarana, saj ju tudi letos ni na spisku nagrajencev. Enemu so to žalostno novico sporočili ravno to dopoldne , ko sva se z avtom peljala iz Žabnice proti Kranju. »Že tretje leto zapored so me predlagali za malo Prešernovo, pa spet nič!« je otožno zavzdihnil, ko je odložil telefon.

»Počakaj, enkrat jo boš sigurno dobil, slej ko prej vsak pride na vrsto,« sem ga tolažil. In da bi to podkrepil, sem mu povedal, da sem bil nekoč davno prejemnik Prešernove nagrade tudi jaz, sicer ne državne, samo gorenjske. – In da sem bil na slavnostni podelitvi v Škofji Loki oblečen v strgane kavbojke in strenan pulover, in tudi edini v dvorani nisem vstal s sedeža, ko so zaigrali Zdravljico. (Takrat smo bili še v Jugoslaviji, a smo se že osamosvajali). – Postrani so me gledali, a so mi jo vseeno dali, tisto nagrado.

Prijatelju se je zjasnil obraz, prepričal sem ga. Ker če sem Prešernovo nagrado dobil celo jaz, ki se, odkar me pozna, nisem nikoli zanimal za umetnost in kulturo, zmeraj samo za ženske, biznis in šport, potem jo bo slej ko prej dobil tudi on, ki mu je umetniško ustvarjanje edini cilj in smisel življenja.

  • Share/Bookmark