Moje prvo zadnje srečanje z Alešem

Nimam navade pisati o ljudeh, stvareh in dogodkih, o katerih pišejo in govorijo že vsi, zdaj bom pa vseeno napisal nekaj o Alešu Debeljaku.

Nobene njegove knjige nisem prebral, samo včasih kakšno kolumno v časopisu, tudi osebno se nisva poznala , nikoli se nisva srečala v živo, zato sem bil presenečen ko me je predlani na lepem poklical po telefonu s prošnjo, če bi mu lahko priskrbel knjigo Vzhodna linija, moj prozni prvenec, izdan daljnega leta 1976. Nimam vseh svojih starih knjig, niti se ne zanimam preveč zanje, sploh ne vem, če bi jih znal prav prešteti in našteti vse naslove… En izvod Vzhodne linije sem pa slučajno ravno takrat imel, ker sem ga malo prej našel med izločenimi knjigami neke šolske knjižnice. Aleš je bil zelo vesel poslane knjige, zahvalil se mi je z razglednico iz Beograda ( ki pa je prejle, ko sem začel tole pisat, nisem našel med svojo staro pošto, očitno sem jo nekam založil, tako kot pač vse izgubim in založim…)

Prav pred kratkim, malo pred Novim letom, sem pa Alešu poslal tudi svojo zadnjo knjigo, zbirko zgodb Srečne frizerke. No, poslala sva mu jo skupaj s Tanjo, avtorico knjižne opreme, to je bila njena ideja, tudi posvetilo sva napisala v dvojini. Tanja mi je rekla, da je Aleš bolan in sva mu zato v posvetilu zaželela predvsem zdravja…

»Dragi Edo, čestitam ti za tvojo novo knjigo, ki ima tudi lepo opremo – in opremljevalko!« je Aleš v svojem odgovoru hudomušno pohvalil tudi Tanjo, ki je malo pred mano tudi zanj naredila eno knjižno opremo.
Ko sem se ta četrtek zgodaj popoldne peljal z avtom iz Radovljice proti Kranju in Ljubljani, so policisti pred viaduktom Peračica in predorom Ljubno upočasnjevali promet. Na sredini viadukta je ob robu cestišča stal osebni avto, malo naprej pa je ležal z belo plahto prekrit mrlič, samo noge so mu gledale izpod plahte. V Ljubljani sem imel svoje posle in opravke, ko sem se pa zvečer pripeljal nazaj domov, me je pa med ostalo elektronsko pošto pričakalo tudi Tanjino sporočilo: »A veš, da je danes na viaduktu Peračica umrl Aleš Debeljak.«

Ja, res sem si želel, da bi se moje prvo srečanje z Alešem zgodilo kje drugje in kako drugače, kot se je.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Moje prvo zadnje srečanje z Alešem”

  1. nevenka komentira:

    Res tragično, in na nek način tako zelo nelogično, nespametno, taka neumna nesreča, ki je sploh ne bi bilo treba. Osebno ga nisem poznala, je bil pa profesor enega izmed mojih prijateljev – mlajše generacije, ki je imel o njem dosti lepega za povedati, zanj se je učil z veliko vnemo, zato, da ne bi profesorja razočaral – to najbrž kar nekaj pove.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !