Arhiv za December, 2015

Očetje in sinovi

Petek, December 18th, 2015

Odraščal sem v tradicionalni slovenski družini, z mamo, očetom in tremi sestrami. Mama je podpirala tri vogale pri hiši, oče je bil pa ponavadi malo pod gasom in mentalno odsoten.

Tudi moj sin, (pravkar je dopolnil okroglih 30 let), je odraščal v tradicionalni družini, (ki je razpadla šele ko je bil že odrasel), in tudi njegova mama je podpirala tri vogale pri hiši, (Jaz, njegov oče, se sicer nisem nikoli zapijal, sem bil pa fizično in mentalno vseeno ves čas odmaknjen in čustveno neodziven. – Vsaj tako še zdaj trdi njegova mama, moja bivša žena.)

Glede na razmere in okoliščine sva pa oba s sinom zelo lepo vzgojena, topogledno naju vsi hvalijo in postavljajo za vzgled! – A za to gre vsa zasluga najinima materama, ne pa odsotnima in zabluzenima očetoma.

Moj oče je že dolgo mrtev in tudi jaz sem svoje očetovske šanse pri odraslem sinu že zdavnaj zamudil. Za mojega sina pa ni še nič izgubljenega, saj ga staršestvo še čaka in sem prepričan, da bo veliko boljši oče kot sem bil jaz.

Na tihem pa vseeno upam, da nisem bil tako slab! Mogoče je pa za sinovo odraščanje v moža celo bolje, da je oče prisoten samo kot senca, ki jo je treba čimprej prestopiti in zaživeti po svoje – ne pa da se oče postavi v grandiozno vlogo svetilnika, ki nezmotljivo kaže pravo smer in pot.

Sicer se pa še nisem odločil, kako bom v nedeljo glasoval na referendumu o družinskem zakonu, in če se ga bom sploh udeležil.

  • Share/Bookmark

Zagreb, Beograd, Istanbul, pa še Varaždin

Sobota, December 12th, 2015

„Vsak razlog ti je dober, da nisi doma!“
Hvala bogu mi tega očitka že nekaj let ni treba več poslušati. In se tudi ne zagovarjati, da to ni res in da moram imeti za to, da se premaknem od doma, res zelo dobre in tehtne razloge…

Imam avto, a se raje vozim z vlakom. Včeraj, na primer, sem bil z vlakom v Zagrebu. V turistični agenciji blizu Trga kralja Tomislava sem v predprodaji kupil dve vstopnici za božični koncert Djordja Balaševića v Varaždinu, potem sem se pa do odhoda popoldanskega vlaka nazaj za Ljubljano še malo sprehajal po mestu in spotoma po antikvariatih poizvedoval po neki hrvaški knjigi, ki sem jo obljubil najti neki gospe, ljubezni iz mladih let, s katero sva se pred kratkim po dolgih letih slučajno srečala v eni od ljubljanskih blagovnic.

Z iskanjem starih knjig ponavadi ni boljše sreče kot z igranjem na lotu ali iskanjem igle v senu – in tudi tokrat je bilo tako. Me je pa potem na kolodvoru potolažil napis na veliki reklamni tabli, ki je skrivala grdo pročelje stare hiše na drugi strani železniških tirov. Na tabli so bile napisane samo štiri besede, drugega nič: MOLIM. HVALA. IZVOLI. OPROSTI. – Res dober plakat, sem pomislil; koliko lažje bi nam bilo živeti in koliko boljši bi bil svet, če bi drug drugemu znali malo večkrat reči prosim, hvala, izvoli in oprosti…

Pravzaprav se mi pa sploh ne bi bilo treba voziti v Zagreb, saj bi karte za Balaševića lahko dobil že v Ljubljani, ali pa še kje bliže, celo iz domačega fotelja bi jih lahko naročil, s klikom računalniške miške… Pa kaj ko se tako rad vozim z vlakom, poslušam drdranje koles po tračnicah, vmes dremam, berem knjigo ali časopis, gledam mimo okna bežečo pokrajino in opazujem sopotnike v vagonu. Tako se mi je lepo vozit, da se bom naslednjič peljal z vlakom še naprej v Beograd. – In bom imel za to dober razlog, ker je tista hrvaška knjiga, ki sem jo iskal v Zagrebu, pravzaprav srbska knjiga, ki je izšla v Novem Sadu. Čeprav vem da bo iskanje Singerjeve „Krune od perja“ tudi v beograjskih bukvarnicah iskanje igle v senu, bom vseeno šel v Beograd. Z gospo, ki ji zdaj pomagam najti to knjigo, sva bila pred 40 leti fant in punca, in za devetnajsti rojstni dan sem ji podaril star samokres, imitacijo stare turške kremenjače. To darilo sem ji kupil v Istanbulu, tudi tja sem se peljal z vlakom, del poti pa tudi na štop, da sem prihranil denar. Ja, bil sem reven fant, preživljal sem se skromno z občasnim razkladanjem vagonov v železarni. A se je splačalo, za tisto z medenino okrašeno turško pištolo sem bil bogato nagrajen s poljubi in objemi, pa še z vsem lepim in sladkim, s čimer lahko punca nagradi fanta, ki ga ima rada. – No, in tudi če ji najdem iskano knjigo, pa si zdaj takšne nagrade od nje več ne obetam, šla bova le v bife na kavo ali čaj, saj je že dolgo srečno poročena gospa, (verjamem, da le srečni zakoni lahko trajajo dolgo kot njen), ima odrasle otroke in tudi že vnuke…

No, če ne za Singerja, bom pa zato od neke druge gospe nagrajen za Balaševića. Še preden sem v Zagrebu kupil vstopnice, je za naju že rezervirala hotel v Varaždinu, sobo z zakonsko posteljo za eno noč, in imela je še srečo, da jo je dobila, saj bodo varaždinski hoteli v času Božiča in Balaševićevega koncerta menda zelo zasedeni.

  • Share/Bookmark