Mušice

Na dan mrtvih nisem šel na pokopališče, ampak na Ratitovec, seveda pa človek nikjer ne ubeži žalostnim mislim o smrti in minljivosti. V koči pod vrhom gore sem ob čaju listal po Planinskih vestnikih in prebiral spominske zapise o letos umrlih znanih planincih in planinskih funkcionarjih. Ni mi šlo v glavo, kako je sploh mogel zboleti in umreti en komaj malo čez 60 let star zaslužni predsednik nekega občinskega planinskega društva, kljub temu, da je že štirikrat prehodil celotno slovensko planinsko transverzalo in je bil celo že na Mont Blancu. Pametno sem sklenil, da transverzale ne bom prehodil niti enkrat, kaj šele štirikrat, in da tudi na Mont Blanc ne bom šel, ker to očitno ne pripomore k zdravju in dolgemu življenju!

Ko sem se pa popoldne spuščal z Ratitovca dol v Danje, so mi na strmi in slabo uhojeni poti zaškripala kolena in sem si moral pri sestopu pomagati s palico, ki sem jo s pipcem odrezal v bližnjem grmu . – In sem se z otožnostjo spomnil, kako lahkih nog sem bil še letos spomladi, ko sem se takole vračal s Porezna. Nobene palice nisem rabil takrat, celo tekel sem navzdol in ne samo hodil, in med tekom preskakoval kamne in korenine na poti!

Spotoma obujajoč spomine na svoje lepše planinske čase, sem tudi malo niže, v gozdu proti Zgornjim Danjam, kjer se je kozja steza razširila v kolovoz in ni bilo več tako hude strmine, še zmeraj čutil kolena, (zlasti desno, ki sem ga poleti poškodoval pri padcu), in se opirajoč na palico počasi vlekel naprej. Potem mi je pa invalidno negotov korak zastal ob pomenljivo lepem prizoru! Dva metra pred mano je roj mušic v žarkih zahajajočega senca, ki so se prebijali skozi orumenele veje dreves, plesal vesel in radosten predsmrtni ples! Te mičkene veseljačice se očitno niso zavedale, da bo sonce že čez četrt ure dokončno zašlo in jim vzelo življenjsko toploto, jutri pa bodo tukaj ob večernem soncu plesale že čisto druge mušice!

Ko sem pa zvečer sedel v gostilni Macesen na Sorici, sem pa z zadovoljstvom pomislil, da sem najbrž vseeno v malo boljšem položaju kot leteči mrčes izpod Ratitovca, ki je zdaj že ves, do poslednje mušice, otrpnil in pocrkal od prvonovembrskega nočnega mraza. Kljub temu, da je sonce že zdavnaj zašlo in je bila zunaj trda tema, sem bil na svetlem in na toplem in še zmeraj živ (celo kolena me niso več bolela), in sem smel upravičeno upati, da bom, preden umrem, imel čas še počasi in v miru spiti pivo in pojesti pizzo , ki mi jo je luštna mlada natakarica pravkar prinesla na mizo.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !