Arhiv za November, 2015

Jutranji zmenek

Četrtek, November 19th, 2015

Včeraj sem imel najzgodnejši zmenek v svojem življenju. Neka gospa, ki spremlja moje internetne objave, me je želela spoznati tudi osebno, malo sva se usklajevala, kje in kdaj bi se lahko srečala, in se nazadnje zmenila, da ob sedmih zjutraj v kolodvorskem bifeju. Gospa se takrat pripelje z vlakom iz nočne službe, jaz pa itak rad zgodaj vstajam, vsako jutro sem poln radovednosti, nestrpnosti in pričakovanja, kaj mi bo novega in zanimivega prinesel nov dan. V bifeju sem bil celo že ob šestih, takoj ko so odprli, prebral sem časopis in spil dva čaja, in se vmes celo pošalil z eno znanko, ki je pred službo v bližnji trgovini prišla v bife na kavo: „Hej, a imava midva danes tukaj randi? – Ne, nimava, eno drugo čakam!“

Vlak z Jesenic ni imel zamude, gospa, ki me je želela spoznati, je prišla točno ob času, in potem sva eno celo uro sedela in se pogovarjala. Ne vem kakšno mnenje si je ustvarila o meni – a jaz sem se spet čudil in strmel nad sabo, kako zgovoren, prijazen in priljuden človek sem postal na stara leta, čisto drugačen kot nekoč, ko sem se ukvarjal samo s svojimi posli in familijo, nisem imel nobenih prijateljev in me sploh niso zanimali drugi ljudje. – A se očitno tudi najtrši kamen malo obrusi in zgladi, če ga reka življenja dovolj dolgo (in dovolj grobo) kotali in premetava po strugi.

Gospa, (no, ne več gospa, zdaj že moja nova prijateljica, recimo da ji je ime Marcela – takoj sva se začela tikati in klicati po imenu), se je potem poslovila in šla domov počivat, utrujena po napornem nočnem šihtu. (Pa upam, da ne tudi od moje družbe). Jaz pa, ki nisem prišel s šihta in tudi ne šel na šiht, sem se zunaj na svežem zraku spočito pretegnil in zadovoljno pomislil, da imam do večera še nekaj drugih prijetnih zmenkov in druženj, vmes pa najbrž tudi kakšen manj prijeten opravek, a nič takega, za kar bi se moral že vnaprej bati, da me bo zelo utrudilo in ozlovoljilo.

  • Share/Bookmark

Mušice

Torek, November 3rd, 2015

Na dan mrtvih nisem šel na pokopališče, ampak na Ratitovec, seveda pa človek nikjer ne ubeži žalostnim mislim o smrti in minljivosti. V koči pod vrhom gore sem ob čaju listal po Planinskih vestnikih in prebiral spominske zapise o letos umrlih znanih planincih in planinskih funkcionarjih. Ni mi šlo v glavo, kako je sploh mogel zboleti in umreti en komaj malo čez 60 let star zaslužni predsednik nekega občinskega planinskega društva, kljub temu, da je že štirikrat prehodil celotno slovensko planinsko transverzalo in je bil celo že na Mont Blancu. Pametno sem sklenil, da transverzale ne bom prehodil niti enkrat, kaj šele štirikrat, in da tudi na Mont Blanc ne bom šel, ker to očitno ne pripomore k zdravju in dolgemu življenju!

Ko sem se pa popoldne spuščal z Ratitovca dol v Danje, so mi na strmi in slabo uhojeni poti zaškripala kolena in sem si moral pri sestopu pomagati s palico, ki sem jo s pipcem odrezal v bližnjem grmu . – In sem se z otožnostjo spomnil, kako lahkih nog sem bil še letos spomladi, ko sem se takole vračal s Porezna. Nobene palice nisem rabil takrat, celo tekel sem navzdol in ne samo hodil, in med tekom preskakoval kamne in korenine na poti!

Spotoma obujajoč spomine na svoje lepše planinske čase, sem tudi malo niže, v gozdu proti Zgornjim Danjam, kjer se je kozja steza razširila v kolovoz in ni bilo več tako hude strmine, še zmeraj čutil kolena, (zlasti desno, ki sem ga poleti poškodoval pri padcu), in se opirajoč na palico počasi vlekel naprej. Potem mi je pa invalidno negotov korak zastal ob pomenljivo lepem prizoru! Dva metra pred mano je roj mušic v žarkih zahajajočega senca, ki so se prebijali skozi orumenele veje dreves, plesal vesel in radosten predsmrtni ples! Te mičkene veseljačice se očitno niso zavedale, da bo sonce že čez četrt ure dokončno zašlo in jim vzelo življenjsko toploto, jutri pa bodo tukaj ob večernem soncu plesale že čisto druge mušice!

Ko sem pa zvečer sedel v gostilni Macesen na Sorici, sem pa z zadovoljstvom pomislil, da sem najbrž vseeno v malo boljšem položaju kot leteči mrčes izpod Ratitovca, ki je zdaj že ves, do poslednje mušice, otrpnil in pocrkal od prvonovembrskega nočnega mraza. Kljub temu, da je sonce že zdavnaj zašlo in je bila zunaj trda tema, sem bil na svetlem in na toplem in še zmeraj živ (celo kolena me niso več bolela), in sem smel upravičeno upati, da bom, preden umrem, imel čas še počasi in v miru spiti pivo in pojesti pizzo , ki mi jo je luštna mlada natakarica pravkar prinesla na mizo.

  • Share/Bookmark