Arhiv za Oktober, 2015

Pri koritu

Petek, Oktober 23rd, 2015

Nekam sem bil povabljen, rekli so mi, da moram biti tam, ker bodo tudi vsi drugi tam in bo vsega na pretek, za različne okuse in razpoloženja. Zahvalil sem se za povabilo in iz vljudnosti rekel, da bom mogoče prišel. – Ja, pa nisem! Če je gužva pri koritu, to zanesljivo pomeni, da so v njem samo ostanki in pomije! Vse najboljše je tam, kamor nihče ne pride, kjer sem prvi in edini, kamor sem povabljen samo jaz in noben drug!

  • Share/Bookmark

111 zgodb Moma Kaporja

Nedelja, Oktober 18th, 2015

Ne, to ne bo knjižna recenzija, samo nekaj misli in spominov, ki so se mi utrnili ob branju neke knjige.

Z Marjanom Skumavcem, pokojnim boksarjem, novinarjem in slikarjem, se osebno nisva poznala, niti ene pijače nisva spila skupaj, kar je čudno, glede na to, da sva bila oba z Jesenic, (le, da se je on še mlad preselil v Ljubljano), in da je tudi ilustriral moje pomorske zgodbe in feljtone, ki sem jih pred dolgimi leti objavljal v nekdanjem Teleksu, prenovljenem in posodobljenem nasledniku še starejšega Tovariša.

Takrat, okoli leta 1980, pa je v Teleksu objavljal zdaj tudi že nekaj let pokojni srbski in jugoslovanski pisatelj Momo Kapor, ki pa ni rabil Skumavca za ilustratorja, saj je bil tudi sam slikar in je svoje tekste opremljal z lastnimi ilustracijami. – Je pa zato rabil prevajalca, ker je pač pisal v srbščini.

To da se tudi s Kaporjem nisem nikoli srečal v živo in šel z njim na pijačo, pa niti ni čudno, saj sem živel »na vasi«, malo na Jesenicah in malo v Baški grapi, in se nisem gibal ne v ljubljanskih in še manj v beograjskih umetniških krogih. V Ljubljano sem prišel samo kdaj pa kdaj na obisk h kakšni punci, v Beograd pa zato, da sem enemu brivcu na Knez Mihajlovi ulici in enemu sladoledarju na Kalemegdanu prodal iz Avstrije prešvercano kavo, onadva sta jo pa potem na drobno prodajala naprej. Ja, kot pisec na svobodi se samo s honorarji nisem mogel preživeti in sem moral poskrbeti za dodaten zaslužek, jebi ga!

Zgodbe, ki jih je Momo Kapor v tistih davnih časih objavljal v Teleksu, sem seveda bral, pozneje sem prebral tudi njegov roman Foliranti – zdaj, med letošnjim kratkim jesenskim dopustom pa še retrospektivno zbirko kratke proze »111 priča« (111 zgodb), ki je l. 2001 izšla v Podgorici. V tej knjigi prevladujejo humorno in anekdotično zašpičene zgodbice v stilu O’Henryja in Marka Twaina – mene se je pa najbolj dotaknila zadnja, stoenajsta zgodba z naslovom »Mir«, ki je malo drugačna od ostalih: zelo osebna, jesensko otožna, že kar boleče resignirana… Kar zdi se mi, da bom kmalu tudi sam tako pisal – jesensko otožno in resignirano. (Seveda, če bom v tem razpoloženju sploh še imel voljo do pisanja.) – To pa je roba, ki bi jo težko prodal kakšni visokonakladni ilustrirani reviji… Pa čeprav bi mi bilo ime Momo Kapor, ki je bil in je še zdaj po smrti eno najprepoznavnejših ex-yu pisateljskih imen – in ne Edo Torkar, pozabljeni podalpski prozaist, ki že četrt stoletja ni nič objavil, (pa toliko je obetal, ko je bil mlad!), ja, kar sam se je obsodil na pozabo in molk, sam je sklatil svojo zvezdo z neba, jo pohodil kot nadležno muho, do grla sit fehtarjenja za honorarje, pa da mora za preživetje švercat kavo iz Avstrije v Beograd…

No, pa saj niti Momu Kaporju ni šlo zmeraj vse po maslu. Knjigo »111 priča« so mu v tiskarni zašuštrali, vezava je obupno slaba, lepilo ne drži in pri branju listi v šopih izpadajo ven. Ko sem jo prebral do konca, se je knjiga stanjšala na samo še pol prvotnega obsega z začetka branja – in zato niti ne morem reči, da sem jo prebral do konca… Mogoče najboljših Kaporjevih zgodb sploh še nisem prebral in me čakajo na odlepljenih listih, ki so padli pod kavč in omaro.

  • Share/Bookmark