Štirje kupčki

Že nekaj časa, kar nekaj let, sem v srečnem, blagoslovljenem stanju ljubeče pozornosti do ljudi in reči.
So seveda tudi ljudje, ki jim ne namenjam nobene pozornosti, ali pa samo toliko, da se jim lahko še pravočasno izognem.
Enako je s stvarmi. Lahko se zaljubim v lep kamen, ki sem ga našel ob reki, ali se ljubeče objamem s kakšnim drevesom – nekaterih stvari, tudi če so na sploh zelo koristne ali celo nepogrešljive v vsakdanjem življenju , pa preprosto ne maram. – Na primer, javnih in skupnih stranišč!
Nedavno sem v družbi še štirih ljudi preživel štiri dni v leseni koči pod gorami. Zadaj za kočo je bilo stranišče na štrbunk, ki ni imelo niti vrat, tam je bila samo nekakšna zastirka, na dva žeblja obešena večja cunja. Takoj ko so mi pokazali to stranišče, sem vedel, da ga ne bom uporabljal. Vse štiri dni sem hodil lulat k osamljeni smreki na bližnjem travniku, kakat pa v grmovje pri malo bolj oddaljenem potoku, kjer sem imel pri roki tudi lapuh, da sem se obrisal, in tekočo vodo v potoku, da sem se umil.
Na noben visok vrh se nisem povzpel in v nobeno vpisno knjigo se nisem vpisal v teh štirih dnevih dopusta v slovaških Tatrah. Za mano so ostali samo štirje neblagodišeči, z lapuhom pokriti kupčki – če jih že ni odplaknil dež.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !