Arhiv za Avgust, 2015

Pri zdravniku

Sobota, Avgust 29th, 2015

Ponavadi se počutim dobro in niti ne razmišljam o zdravju, kadar pa prestopim prag bolnišnice ali zdravstvenega doma, me pa že zunanje okoliščine usmerijo v nezdrave misli, zato se teh ustanov raje izogibam. (Še bolj na daleč pa seveda mrtvašnic in pokopališč!) Več let sem metodično metal v smeti vsa vabila na sistematski zdravniški pregled, ta teden sem se pa končno le odzval – na prigovarjanje mojih bližnjih, češ da pri mojih letih zdravje ni več samoumevna stvar!

V ambulanti so mi vse pregledali in izmerili, pa niso odkrili nobene bolezni, in mi zato tudi niso predpisali nobenih zdravil, terapij, diet in dodatnih pregledov. Mi je pa zdravnica – najbrž samo zato, da zaradi svojega dobrega zdravja ne bi bil preveč prevzeten in domišljav – na štiri oči, z zelo resnim glasom in zaskrbljenim obrazom sporočila slabo novico, da mi je meter pokazal okoli trebuha 5cm preveč, pa da tudi tehtam 5 kil preveč! Ves skrušen sem ji sveto obljubil da bom shujšal, že kar na poti domov sem naredil ovinek do Merkurja in kupil vago – in danes, zdaj ko to pišem, tehtam samo še 3 kile preveč! Trebušnega obsega pa žal ne morem zmerit, ker v naši veliki hiši ne najdem nobenega šiviljskega, ali pa kakšnega drugega raztegljivega metra! Sem pa za vsak slučaj v usnjen hlačni pas s šilom in kladivom naredil dve dodatni luknji, da bom potem, ko bom še bolj shujšal, lahko hlače zapenjal bolj na tesno in mi ne bodo takoj padle dol!

  • Share/Bookmark

Begunci

Ponedeljek, Avgust 24th, 2015

Ne sodelujem na spletnih forumih in tudi na FB le redkokdaj kaj komentiram. Sem se pa oglasil pred par dnevi, ko je nekdo ugotavljal, da Slovenija ne more sprejemati beguncev, ker da zanje nimamo hrane. Napisal sem, da je hrane dovolj in preveč, saj je pol Slovencev predebelih in prenažrtih, pa še gre veliko jestvin v pomije in smeti. Tukaj pa še dodajam: Samo s tem, kar vsak dan preveč pojemo, (ali pa pustimo na krožniku in vržemo proč), bi lahko vsak dan pripravili tri normalne obroke za vsaj 100.000 beguncev! Toliko bi jih pa lahko tudi brez težav nastanili, saj je po naših mestih in vaseh ogromno praznih hiš, vikendic in stanovanj. (Tudi sam sem solastnik manjšega stanovanja, ki smo ga pred nekaj meseci podedovali po pokojni mami, pa se niti ne upam predlagati, da bi ga dali na razpolago beguncem, ker že vnaprej vem, da bi bili vsi drugi v en glas proti!)

  • Share/Bookmark

Jajca

Nedelja, Avgust 16th, 2015

Naša hiša ima štiri vhode – dva glavna z ulice in dva stranska z dvorišča. Skozi sprednja, glavna vrata, vstopajo poštarji, inkasanti, naši prijatelji in povabljenci. – Na drugi strani, skozi zadnja vrata pa nas sovražniki obmetavajo z jajci!
Ko smo pred 14 dnevi vsi iz hiše nekam šli in pozabili ena od zadnjih vrat čez noč na stežaj odprta, so nas ob vrnitvi pričakala na tleh v hiši tri razbita jajca! Po sledovih sodeč jih je nekdo očitno zalučal skozi vrata z razdalje, čez dvoriščno ograjo, pa niti ne z vso silo, saj so se razbila na parketu in ne na zidu.
Človek nam je najbrž hotel pokazat, da ima jajca. – No, mene ni prepričal. Verjel bi mu samo, če bi mi jih pri belem dnevu od blizu vrgel v glavo!

  • Share/Bookmark

Štirje kupčki

Sobota, Avgust 8th, 2015

Že nekaj časa, kar nekaj let, sem v srečnem, blagoslovljenem stanju ljubeče pozornosti do ljudi in reči.
So seveda tudi ljudje, ki jim ne namenjam nobene pozornosti, ali pa samo toliko, da se jim lahko še pravočasno izognem.
Enako je s stvarmi. Lahko se zaljubim v lep kamen, ki sem ga našel ob reki, ali se ljubeče objamem s kakšnim drevesom – nekaterih stvari, tudi če so na sploh zelo koristne ali celo nepogrešljive v vsakdanjem življenju , pa preprosto ne maram. – Na primer, javnih in skupnih stranišč!
Nedavno sem v družbi še štirih ljudi preživel štiri dni v leseni koči pod gorami. Zadaj za kočo je bilo stranišče na štrbunk, ki ni imelo niti vrat, tam je bila samo nekakšna zastirka, na dva žeblja obešena večja cunja. Takoj ko so mi pokazali to stranišče, sem vedel, da ga ne bom uporabljal. Vse štiri dni sem hodil lulat k osamljeni smreki na bližnjem travniku, kakat pa v grmovje pri malo bolj oddaljenem potoku, kjer sem imel pri roki tudi lapuh, da sem se obrisal, in tekočo vodo v potoku, da sem se umil.
Na noben visok vrh se nisem povzpel in v nobeno vpisno knjigo se nisem vpisal v teh štirih dnevih dopusta v slovaških Tatrah. Za mano so ostali samo štirje neblagodišeči, z lapuhom pokriti kupčki – če jih že ni odplaknil dež.

  • Share/Bookmark