Arhiv za Julij, 2015

Poletje – pesem, ki je ni

Petek, Julij 24th, 2015

Ko sem zjutraj stal na balkonu, srebal kavo in gledal proti Jelovici, mi je prišla na misel neka Rilkejeva pesem o poletju. Ko sem pa potem s police vzel knjigo Rilkejeve poezije ( tisto belo iz zbirke Lirika), pa te pesmi v njej nisem našel. Bila je ena pesem o pomladi in več pesmi o jeseni – o poletju pa nič. Ja, samo ena kitica ene pesmi iz cikla „Iz knjige o romanju“:

Zdaj že zori rdečkasti češmin
in starim astram v gredah dih zastaja.
Kdor ni bogat, bo dolgo čakal
in ostal bo sam: poletje že odhaja.

A to ni pesem, ki sem jo imel v mislih, ko sem stal na balkonu in gledal proti Jelovici. Poletje še ne odhaja!

  • Share/Bookmark

Krompir

Sobota, Julij 18th, 2015

Prejšnji teden je imela Nada prav poseben dan. Pridelala je prvi letošnji krompir!

Me je že malo skrbelo, kaj je z njo, ker se mi ni oglašala na telefon in še bolj me je zaskrbelo potem, ko so me z drugega konca mesta poklicali otroci, ki so našli njeno potepeno in izgubljeno labradorko. (Čeprav z Nado že leta dolgo ne živiva več skupaj, je na pasji ovratnici še zmeraj ploščica z mojo telefonsko številko, na katero me kličejo najditelji njenih potepuških psov.) Otroci so me pričakali v špalirju okrog na lepem čisto pridne, ponižne, skesane in klapoušne Kjare, vsi na moč veseli da se jim kaj dogaja v brezdelnih počitnicah. Pohvalil sem jih in nagradil z desetakom za sladoled , potem pa na povodcu odpeljal Kjaro do Nade. Šele ko se niti na hišni zvonec in na trkanje ni odzvala, sem pomislil, da bi bila lahko na vrtu. – In res je bila tam! Kleče na kolenih je z rokami razkopavala od sončne pripeke presušene grude prsti, in zraven nje je bila cajna, v katero je polagala krompirje. Tako je bila zatopljena v to delo, da Kjare eno celo uro sploh pogrešila ni. Tudi, ko sem jo pripeljal nazaj in povedal, kje in kako sem jo našel, je samo zmignila z rameni, potem pa veselo vzkliknila:“Poglej ti tega lepotca!“ – Ta lepotec pa seveda ni bil ne njen potepeni pes, ne jaz, bivši mož, ampak velik rumen krompirjev gomolj, ki ga je pravkar izgrebla iz zemlje in ga pobožala tako nežno in ljubeče kot kakšno dragoceno arheološko najdbo.

Naslednji dan sem se dobil na kavi z neko gospodično, ki je imela zelo lepo negovane in s srebrnim lakom pobarvane nohte, kar sem mimogrede opazil, ko je z gostilniške mizice dvignila kavno skodelico. In ko sem še sam dvignil svojo skodelico (ne skodelico, ampak vrček) ,in naredil požirek (ne kave, ampak piva), se je tudi gospodična za hip zastrmela v moje nohte in sem videl, da se je malo zmrdnila. Seveda, imel sem umazane nohte, za njimi je bilo še na debelo zemlje od prejšnjega dne, ko sem Nadi na vrtu pomagal pobirati krompir!

  • Share/Bookmark

Silva

Torek, Julij 7th, 2015

Nekoč sem se na ljubljanski železniški postaji zaklepetal z eno lepo punco, ki ji je bilo ime Silva. Preden sva šla vsak na svoj vlak, jaz proti Jesenicam, ona proti Zidanemu mostu, mi je dala svojo sliko in zadaj napisala svoj naslov. Obljubil sem ji, da ji bom pisal, pa ji nisem – najbrž mi je bila takrat še lepša kakšna druga punca!
Lahko bi ji pisal zdaj, ko sem po 40 letih na dnu predala s starimi pismi in fotografijami spet našel njeno sliko. – A kaj ko je okoli mene še zmeraj toliko drugih lepih punc!

  • Share/Bookmark

Kekec

Sobota, Julij 4th, 2015

Že veliko let ne hodim v kino in tudi po televiziji in na internetu ne gledam filmov. Ne utegnem, nimam časa, ne spomnim se, preveč sem zaposlen s svojim lastnim življenjskim filmom, v katerem sem scenarist, režiser in glavni igralec v eni osebi. (Pa tudi edini gledalec; sedim v prvi vrsti v prazni dvorani in stiskam pesti, da ne bi zašuštral in bi se nekako izšlo.)

V otroških in fantovskih letih so me pa filmi fascinirali in sem se včasih kar malo preveč vživel v dogajanje na platnu. Ne morem pozabiti, kako je bilo, ko sem bil kot petletni fantek s starejšim bratrancem iz Železnikov prvič v kinu. Na sporedu je bil francoski viteški film o treh mušketirjih in od žvenketa sabelj in topota konjskih kopit sem bil tako prestrašen, da sem zlezel pod sedež in se začel med nogami ostalih gledalcev po vseh štirih plaziti proti izhodu. Ko sem pa pri enajstih letih na Jesenicah videl film Srečno Kekec, sem si že naslednji dan pri Savi z žepnim nožičkom urezal pastirsko palico in se iz Kurje vasi po najbolj strmi stezi povzpel na vrh Mežakle, spotoma pa s palico tolkel po drevesih in glasno prepeval Kekčevo pesem:

„…Kdor vesele pesmi poje, gre po svetu lahkih nog,
če mu kdo nastavi zanko, ga užene v kozji rog…“

Pri dvajsetih me je pa tako prevzel vestern o odpadniku Jeremiahu Johnsonu, ki si postavi kočo na ozemlju Indijancev v Skalnem gorovju, da sem si pustil rasti prav tako brado kot Robert Redford v filmu in sem za en mesec šel, ne v Skalno gorovje, ampak na planino Zelengoro v Bosni, kjer sem se v neki drvarski kolibi šel gozdovnika in divjega lovca. (Ujel nisem nič, ker sem streljal z lokom in ne s puško, prehranjeval sem se z gobami in gozdnimi sadeži, vsakih nekaj dni sem pa šel v bližnje drvarsko naselje na pasulj in pivo in po hlebček kruha.)

Zdaj pa, evo, ne hodim več v kino in ne gledam filmov. Vse se mi dogaja v živo, na lastni koži. To ni neki spektakel s streljanjem in mečevanjem in z množico kostumiranih statistov – vseeno je pa zelo napeto, ker je zelo resnično. (In ker tudi ne vem, kako se bo končalo.) – Zbogom, Jeremiah Johnson in srečno, Kekec!

  • Share/Bookmark