Dekle, ki je skovalo nož

Ravno sem nehal delat in sem začel razmišljat, kaj si bom skuhal za večerjo, in ravno ko sem se ne najbolj domiselno odločil, da bom pogrel to, kar mi je ostalo od kosila, je sama od sebe prišla boljša (in okusnejša) rešitev. V žepu mi je zazvonil telefon in prijatelji, ki živijo v naselju družinskih hiš na drugem koncu mesta, so me povabili na vrtni piknik. Da je čevapov že zmanjkalo, so mi rekli, ker pa vedo da nisem ljubitelj mesa, so mi v kotličku prihranili še za nekaj zajemalk zelenjavne čorbe.

Starša sta sedela pri pivu, ko sem prišel na vrt, čorbo sta mi pa pogrela in postregla otroka, sedemnajstletni sin in petnajstletna hči. Tudi stol, na katerega so me posadili, je bil unikatni hišni izdelek, ki ga je stesal sin, ki ima veselje z lesom in je odličen učenec srednje lesarske šole. Kruh mi je pa odrezala hči – in to z nožem, ki je bil tudi nekaj posebnega in svojskega, saj ga je sama skovala pri znancih v Škofji Loki, ki imajo doma kovačijo. Krasen nož – masiven, težak, z narebričenim železnim ročajem in kot britev ostrim rezilom, samo narahlo sem po njem potegnil s prstom in sem se takoj urezal do krvi! Punca mi je povedala, da je sama razžarila železo na kovaškem ognjišču in da ga je potem, ko ga je kovač na enem koncu samo malo sploščil z »norcem« (mehanskim kladivom), tudi sama do kraja skovala in oblikovala na nakovalu, držeč ga s kleščami in vihteč macolo. Potem ko je nož ohladila v vodi, ga je pa še nabrusila in naostrila, najprej z brusilnim strojem, do konca pa še ročno s finim brusnim papirjem.

Zaželel sem si imeti ta nož, vlekel sem denarnico iz žepa, silil sem v dekle, naj pove ceno, ji ponujal denar, trideset, petdeset evrov, tudi sto evrov bi plačal – a je samo odkimavala z glavo in ni hotela prodat za noben denar. Ko me je vprašala, zakaj ga sploh rabim, ta nož, sem ji pa rekel, da bi se z njim bril, saj je tako oster, da bi ga imel namesto britve, in potem sem ji zagrozil, da se sploh ne bom nikoli več obril in si bom pustil rasti dolgo brado, če ne dobim od nje noža. – Pa je tudi to ni omehčalo!

Ja, ta nož je bil res dober, sploh pa kako je bil narejen; živo sem si predstavljal, kako to drobno, šele na pol odraslo dekle v zadimljeni kovačiji vihti težko kovaško kladivo, in se krešejo iskre in ji žarijo oči in se ji lasje lepijo na čelo od vročine in napora. – Pravzaprav pa dobro, da mi ga ni prodala, razočarala bi me, če bi pristala na kupčijo!

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !