Polnočno tehtanje

Opolnoči, ko sem prišel domov, je sin ravno odcejal špagete, skupaj sva povečerjala in spila zraven še vsak eno pivo, potem nama je pa prišlo na misel, da bi se še stehtala. Tehtnica je obema pokazala enako težo, le da njemu ravno prav, meni pa 10 kil preveč, ker sem pač 10 cm manjši od njega; – če upoštevamo zlato pravilo, da naj ne bi imeli več kil, kot imamo centimetrov preko enega metra.
„Saj se mi je zdelo, da sem se zredil, in zdaj vidim da res“, je rekel sin. „Ko igram nogomet, imam malo težje noge kot nekoč!“
Jaz pa sem rekel: „Tudi jaz imam malo težje noge kot nekoč, čeprav ne igram nogometa!“

Ja, kile, večni problem, že stari Grki so jih imeli preveč. Takole piše Aristotel v Nikomahovi etiki: „…Kajti jesti in piti vsepovprek do prenasičenosti se pravi v količini prekoračiti naravno mejo: naravnemu poželenju ustreza zgolj zadostitev tega, kar manjka. Zato se takšni ljudje imenujejo tudi trebušneži, ker prenatrpavajo svoj trebuh…“ – Zaključi pa kruto neusmiljeno: „…Toda takšni postanejo le zelo nizkotni ljudje…“

Se mi pa zdi, da je prevajalec Kajetan Gantar tale zadnji stavek najbrž le slabo prevedel, ker je res prehuda reči, da je debelost razpoznavni znak nizkotnega značaja. – Prej šibkega, popustljivega, nekontroliranega, razpuščenega … Saj svet je poln dobrodušnih debeluhov in milosrčnih debelušk!

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !