Podkev

Dve drevesi, in oba sta jesena. No, zdaj je samo še eden. – In ena podkev…

Prvi jesen je rastel na notranjem dvorišču, na ozkem pasu zelenice med našo in sosedovo hišo. Ko smo se pred 17 leti vselili, je bil še majhen jesenček, z dlanjo sem lahko pokril vrh krošnje, če sem stopil na prste. Predlani pa, ko ga je moj sin s pomočjo prijateljev posekal, je bil pa že veliko drevo, krepko čez hišno sleme je segal, njegove močne veje so ob neurjih strašljivo ropotajoč opletale po žlebu in strehi. Posekati smo ga pa morali zato, ker nam je sosed grozil da nas bo tožil, ker da mu drevesne korenine izpodkopavajo hišo…

Ostal mi je pa drugi jesen, ki stoji na samotnem travniku ob Savi, pol ure hoda od moje hiše. Pod njim v toplih sončnih dneh včasih ležim, berem in razmišljam – ponavadi pa samo dremam ali brez misli gledam v nebo. Tako tudi danes. Malo sem poležal v travi, potem sem pa zavihal hlače in bos zabredel v reko, da sem si ohladil pregrete in potne noge. Tam v vodi, blizu brega, med belimi rečnimi kamni je ležala zarjavela konjska podkev. Pobral sem jo, in ker je iz luknjic ob strani viselo celo nekaj podkovskih žebljev, sem jo s kamnom pribil na deblo mojega jesena. Pa ne za srečo, saj nisem vraževeren, ampak da bom lahko šel jutri ali pojutrišnjem spet pogledat dol k Savi ,če je podkev še zmeraj na svojem mestu,
in da bom obesil nanjo srajco, če bo vroče tako kot je bilo danes

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !