Arhiv za Junij, 2015

Dekle, ki je skovalo nož

Torek, Junij 30th, 2015

Ravno sem nehal delat in sem začel razmišljat, kaj si bom skuhal za večerjo, in ravno ko sem se ne najbolj domiselno odločil, da bom pogrel to, kar mi je ostalo od kosila, je sama od sebe prišla boljša (in okusnejša) rešitev. V žepu mi je zazvonil telefon in prijatelji, ki živijo v naselju družinskih hiš na drugem koncu mesta, so me povabili na vrtni piknik. Da je čevapov že zmanjkalo, so mi rekli, ker pa vedo da nisem ljubitelj mesa, so mi v kotličku prihranili še za nekaj zajemalk zelenjavne čorbe.

Starša sta sedela pri pivu, ko sem prišel na vrt, čorbo sta mi pa pogrela in postregla otroka, sedemnajstletni sin in petnajstletna hči. Tudi stol, na katerega so me posadili, je bil unikatni hišni izdelek, ki ga je stesal sin, ki ima veselje z lesom in je odličen učenec srednje lesarske šole. Kruh mi je pa odrezala hči – in to z nožem, ki je bil tudi nekaj posebnega in svojskega, saj ga je sama skovala pri znancih v Škofji Loki, ki imajo doma kovačijo. Krasen nož – masiven, težak, z narebričenim železnim ročajem in kot britev ostrim rezilom, samo narahlo sem po njem potegnil s prstom in sem se takoj urezal do krvi! Punca mi je povedala, da je sama razžarila železo na kovaškem ognjišču in da ga je potem, ko ga je kovač na enem koncu samo malo sploščil z »norcem« (mehanskim kladivom), tudi sama do kraja skovala in oblikovala na nakovalu, držeč ga s kleščami in vihteč macolo. Potem ko je nož ohladila v vodi, ga je pa še nabrusila in naostrila, najprej z brusilnim strojem, do konca pa še ročno s finim brusnim papirjem.

Zaželel sem si imeti ta nož, vlekel sem denarnico iz žepa, silil sem v dekle, naj pove ceno, ji ponujal denar, trideset, petdeset evrov, tudi sto evrov bi plačal – a je samo odkimavala z glavo in ni hotela prodat za noben denar. Ko me je vprašala, zakaj ga sploh rabim, ta nož, sem ji pa rekel, da bi se z njim bril, saj je tako oster, da bi ga imel namesto britve, in potem sem ji zagrozil, da se sploh ne bom nikoli več obril in si bom pustil rasti dolgo brado, če ne dobim od nje noža. – Pa je tudi to ni omehčalo!

Ja, ta nož je bil res dober, sploh pa kako je bil narejen; živo sem si predstavljal, kako to drobno, šele na pol odraslo dekle v zadimljeni kovačiji vihti težko kovaško kladivo, in se krešejo iskre in ji žarijo oči in se ji lasje lepijo na čelo od vročine in napora. – Pravzaprav pa dobro, da mi ga ni prodala, razočarala bi me, če bi pristala na kupčijo!

  • Share/Bookmark

Polnočno tehtanje

Ponedeljek, Junij 15th, 2015

Opolnoči, ko sem prišel domov, je sin ravno odcejal špagete, skupaj sva povečerjala in spila zraven še vsak eno pivo, potem nama je pa prišlo na misel, da bi se še stehtala. Tehtnica je obema pokazala enako težo, le da njemu ravno prav, meni pa 10 kil preveč, ker sem pač 10 cm manjši od njega; – če upoštevamo zlato pravilo, da naj ne bi imeli več kil, kot imamo centimetrov preko enega metra.
„Saj se mi je zdelo, da sem se zredil, in zdaj vidim da res“, je rekel sin. „Ko igram nogomet, imam malo težje noge kot nekoč!“
Jaz pa sem rekel: „Tudi jaz imam malo težje noge kot nekoč, čeprav ne igram nogometa!“

Ja, kile, večni problem, že stari Grki so jih imeli preveč. Takole piše Aristotel v Nikomahovi etiki: „…Kajti jesti in piti vsepovprek do prenasičenosti se pravi v količini prekoračiti naravno mejo: naravnemu poželenju ustreza zgolj zadostitev tega, kar manjka. Zato se takšni ljudje imenujejo tudi trebušneži, ker prenatrpavajo svoj trebuh…“ – Zaključi pa kruto neusmiljeno: „…Toda takšni postanejo le zelo nizkotni ljudje…“

Se mi pa zdi, da je prevajalec Kajetan Gantar tale zadnji stavek najbrž le slabo prevedel, ker je res prehuda reči, da je debelost razpoznavni znak nizkotnega značaja. – Prej šibkega, popustljivega, nekontroliranega, razpuščenega … Saj svet je poln dobrodušnih debeluhov in milosrčnih debelušk!

  • Share/Bookmark

Zamudnik

Nedelja, Junij 14th, 2015

Nisem bil povabljen in ne obveščen, niso mi povedali, nisem gledal, nisem poslušal, nisem zabeležil, (še dobro da ne, saj sem tudi beležko izgubil), bil sem raztresen, mislil sem na druge stvari, zgrešil sem pot, zataval sem v gozdu… In sem zato zamudil nastop, prireditev, zbor, shod, zabavo, zdravico, pojedino, srečanje, dogodek, akcijo… No, nič hudega, saj vseeno ne bi šel, nikamor ne hodim, ni me, kjer se kaj dogaja… Najraje sem tam, kjer se nič ne dogaja.

  • Share/Bookmark

Podkev

Sreda, Junij 10th, 2015

Dve drevesi, in oba sta jesena. No, zdaj je samo še eden. – In ena podkev…

Prvi jesen je rastel na notranjem dvorišču, na ozkem pasu zelenice med našo in sosedovo hišo. Ko smo se pred 17 leti vselili, je bil še majhen jesenček, z dlanjo sem lahko pokril vrh krošnje, če sem stopil na prste. Predlani pa, ko ga je moj sin s pomočjo prijateljev posekal, je bil pa že veliko drevo, krepko čez hišno sleme je segal, njegove močne veje so ob neurjih strašljivo ropotajoč opletale po žlebu in strehi. Posekati smo ga pa morali zato, ker nam je sosed grozil da nas bo tožil, ker da mu drevesne korenine izpodkopavajo hišo…

Ostal mi je pa drugi jesen, ki stoji na samotnem travniku ob Savi, pol ure hoda od moje hiše. Pod njim v toplih sončnih dneh včasih ležim, berem in razmišljam – ponavadi pa samo dremam ali brez misli gledam v nebo. Tako tudi danes. Malo sem poležal v travi, potem sem pa zavihal hlače in bos zabredel v reko, da sem si ohladil pregrete in potne noge. Tam v vodi, blizu brega, med belimi rečnimi kamni je ležala zarjavela konjska podkev. Pobral sem jo, in ker je iz luknjic ob strani viselo celo nekaj podkovskih žebljev, sem jo s kamnom pribil na deblo mojega jesena. Pa ne za srečo, saj nisem vraževeren, ampak da bom lahko šel jutri ali pojutrišnjem spet pogledat dol k Savi ,če je podkev še zmeraj na svojem mestu,
in da bom obesil nanjo srajco, če bo vroče tako kot je bilo danes

  • Share/Bookmark

Pulover

Sobota, Junij 6th, 2015

V albumu starih ljubezni hranim črnobelo fotografijo moje prve punce, s katero sem hodil pri devetnajstih, ko sem nekaj mesecev živel v Ilirski Bistrici. Ko sem se selil nazaj na Gorenjsko, mi je za spomin dala svojo fotko od vratu navzdol – ja, brez glave, na njej so videti samo v naročju počivajoče roke, pa noge, ki gledajo izpod mini krila – lepe, močne dekliške noge, med katerimi sem tistega davnega decembra 1971 izgubil nedolžnost in so me še vse pomladi vsako noč objemale in se me oklepale pod toplo odejo v moji mrzli podnajemniški izbi, v katere polkna se je zaletavala burja.

Na to fotko sem se spet spomnil včeraj, ko mi je prijateljica (ja, samo še prijateljica, ki pa mi je bila včasih več kot to) – z e-pošto poslala sliko svojega novega spomladanskega puloverja. Zraven je pripisala: „Sama sem ga spletla in ga danes prvič oblekla, da vidiš, kako mi paše. Slikal me je M…“ (njen zdajšnji intimni prijatelj), „ – in je bil potem ljubosumen, ko sem mu rekla, da bom sliko poslala tudi tebi. Moje glave pa ni na sliki, itak te ne zanima, pulover je nov, glava je pa taka kot zmeraj.“

Seveda sem takoj, ko sem videl sliko, razumel za kaj se gre, in da novi pulover ni vse, kar bi mi prijateljica rada pokazala. Očitno je v krizi, ker jo tale njen M. premalo občuduje in hvali, sem pomislil, in bi zdaj to rada spet še od mene.

  • Share/Bookmark

Bezeg

Petek, Junij 5th, 2015

Zgodaj zvečer, preden se je stemnilo, sem nabral polno košaro bezgovega cvetja, jo prinesel domov, in jo opolnoči, ko sem šel spat, postavil k postelji na tla. Že tako spim slabo, to noč pa sploh nisem spal, ker me je ves čas zbujal opojni sladkorumeni vonj bezga. Vseeno pa nisem bil zjutraj nič utrujen in zaspan, zato ne lažem tudi če rečem, da sem spal dobro. – In še zdaj dopoldne, pri na stežaj odprtih oknih in vratih, mi vsa hiša, ne samo spalnica, diši po bezgu. Ta vonj je privabil v hišo tudi čmrlje, ose in čebele, na okenskih policah se sončijo kuščarji, po podu se množično sprehajajo mravlje, po hodnikih in sobah se pa, skozi eno okno noter in skozi drugo ven, spreletavajo ptiči.

  • Share/Bookmark

Sanje

Torek, Junij 2nd, 2015

Pravzaprav živim še kar zdravo. Ne kadim, ne jemljem drog, pijem zmerno, ne zažiram se preveč, ne pretiravam s športom, ne pretegnem se z delom. Moja edina odvisnost so ženske. Noč in dan mislim nanje, ne dajo mi spati, in še ko spim, mi prihajajo v sanje.

S to, ki sem o njej sanjal nocojšnjo noč, se še ne poznava dolgo in sem se jo čez dan v budnosti doslej samo enkrat in samo bežno dotaknil. Nekoč, ko je prišla k meni v službo po opravkih, sem ji narahlo položil roko na ramo in ji rekel naj sede, ker se mi zdi utrujena od dela. (K meni je namreč prišla naravnost iz svoje, za moje pojme zelo naporne službe.) – Zdaj v sanjah mi je pa vrnila ta dotik, in to z nogo! Sedela sva pri mizi v njeni dnevni sobi ( ja, v sanjah – v resnici še nikoli nisem bil pri njej doma), potem je pa vstala in se nagnila čezme, da bi nekaj vzela s police. Pri tem se je pa s stegnom naslonila na moje koleno; bežno, kakor mimogrede, nikakor namenoma izzivalno – vseeno pa ne nehote in nenaključno. Z nemo govorico telesa mi je hotela povedat, da ni pozabila in mi je hvaležna, ker me je takrat v moji pisarni skrbelo za njeno počutje in sem ji ponudil stol. – Zdaj pa mi to prijaznost vrača tako kot najbolje zna: po žensko, s pridihom erotike, z zaupnim dotikom noge pod mizo.

Ja, bile so lepe sanje in medtem, ko sem o njih pisal, se je iz mračnega jutra naredil lep sončen dan.

  • Share/Bookmark