Itak

Poklicali so me v neko večjo vas – ali manjši trg – na Štajerskem, da odpeljem večjo količino starih knjig. Rekli so mi, naj vzamem vse, ker morajo spraznit stanovanje, in sem potem tiste knjige, ki so bile v razsutem stanju, plesnive in umazane, samo malo naprej na glavnem vaškem trgu zmetal v kontejner za odpadni papir. Pri tem početju me je izza plota bližnje hiše molče opazoval starejši možakar, in ko sem v komunalni zabojnik stlačil še zadnjo neuporabno knjigo, sem mu prijateljsko pokimal in rekel: „Všeč mi je vaša hiša!“

„O, tudi meni!“ se je zasmejal možakar. „Zanalašč je ne bom popravil, pa čeprav me po vasi opravljajo, da živim v podrtiji. Dimnik je videti, kot da se bo vsak čas podrl, pa se še ne bo. – In tudi streha še ne pušča, sproti jo flikam, zato pa tudi so strešniki kot brez reda nametani po latah!“

Hiša je bila res kot grdi raček, sploh v primerjavi s sosednimi velikimi, lepimi in obnovljenimi hišami. Pa tudi lastnik kot da ne paše vanjo; sveže obrit, lepo oblečen in urejen gospod bolj meščanskega kot podeželskega videza – še malo ni zgledal kot revež, klošar ali pijanec.

„Tudi jaz živim v podobni hiši na Gorenjskem„ – sem mu rekel kot v tolažbo. Ki pa je možakar očitno ni rabil, saj mi je na to odvrnil: „In verjamem, da ste si v njej lepo uredili življenje -“

„ – Itak!“ sem rekel. „Tudi stara hiša je lahko čisto v redu, če v njej dobro živiš in na njej vsaj kdaj pa kdaj zamenjaš polomljen strešnik!“

Možakar je segel v žep po vžigalnik in si prižgal novo cigareto, potem se je pa spet naslonil na ograjo, (previdno, saj je bila tudi ograja že precej trhla) – in hkrati s sinjim oblačkom dima mu je prišlo iz ust samo še: „Itak!“

In to je vse. Samo slučajno sva se srečala, dva hišna gospodarja, Štajerc in Gorenjc, in sva rekla par besed – o najinih hišah, in o življenju nasploh.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Itak”

  1. bisa komentira:

    Neznansko všeč mi je ta zgodba. :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !