Gospa s klobukom

Nekaj let sem jo skoraj vsak dan videval na našem trgu, potem pa ne več. In ko sem jo letos pozimi po dolgem času spet srečal, mi je rekla da je bila bolna, da pa je spet zdrava in da upa, da bo tako tudi ostalo. Zadnje mesece pa je spet nič več ne vidim – rekli so mi, da se ji je bolezen ponovila in da je stanje resno! Pogrešam jo, to visoko, ponosno vzravnano gospo, ki je po našem plebejskem malomestnem trgu hodila z dostojanstvenim korakom kraljice in je bil na njeni lepi črnolasi glavi tudi klobuk, čisto navaden ženski klobuček, videti kot kraljevska krona! – Želim si, da bi kmalu ozdravela in bi imel priložnost, da se ji opravičim in popravim napako od takrat, ko sva se nazadnje videla. Namreč ravno, ko sem stopil iz hiše, je šla po pločniku mimo mojih vrat, z nasmehom me je pozdravila in mi hotela potem še nekaj reči, jaz pa sem ji samo odsotno pokimal, nato pa zatopljen v svoje misli in probleme ves mrk in molčeč odhitel naprej. Od takrat gospe s klobukom nisem več srečal in zdaj v strahu razmišljam o tem, če nisem s svojim ignorantsklim obnašanjem do prijazno naklonjene mi gospe pridodal zadnji odločilni kamenček, ki je porušil že prej načeto krhko ravnotežje med zdravjem in boleznijo.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !