Arhiv za Maj, 2015

Itak

Petek, Maj 22nd, 2015

Poklicali so me v neko večjo vas – ali manjši trg – na Štajerskem, da odpeljem večjo količino starih knjig. Rekli so mi, naj vzamem vse, ker morajo spraznit stanovanje, in sem potem tiste knjige, ki so bile v razsutem stanju, plesnive in umazane, samo malo naprej na glavnem vaškem trgu zmetal v kontejner za odpadni papir. Pri tem početju me je izza plota bližnje hiše molče opazoval starejši možakar, in ko sem v komunalni zabojnik stlačil še zadnjo neuporabno knjigo, sem mu prijateljsko pokimal in rekel: „Všeč mi je vaša hiša!“

„O, tudi meni!“ se je zasmejal možakar. „Zanalašč je ne bom popravil, pa čeprav me po vasi opravljajo, da živim v podrtiji. Dimnik je videti, kot da se bo vsak čas podrl, pa se še ne bo. – In tudi streha še ne pušča, sproti jo flikam, zato pa tudi so strešniki kot brez reda nametani po latah!“

Hiša je bila res kot grdi raček, sploh v primerjavi s sosednimi velikimi, lepimi in obnovljenimi hišami. Pa tudi lastnik kot da ne paše vanjo; sveže obrit, lepo oblečen in urejen gospod bolj meščanskega kot podeželskega videza – še malo ni zgledal kot revež, klošar ali pijanec.

„Tudi jaz živim v podobni hiši na Gorenjskem„ – sem mu rekel kot v tolažbo. Ki pa je možakar očitno ni rabil, saj mi je na to odvrnil: „In verjamem, da ste si v njej lepo uredili življenje -“

„ – Itak!“ sem rekel. „Tudi stara hiša je lahko čisto v redu, če v njej dobro živiš in na njej vsaj kdaj pa kdaj zamenjaš polomljen strešnik!“

Možakar je segel v žep po vžigalnik in si prižgal novo cigareto, potem se je pa spet naslonil na ograjo, (previdno, saj je bila tudi ograja že precej trhla) – in hkrati s sinjim oblačkom dima mu je prišlo iz ust samo še: „Itak!“

In to je vse. Samo slučajno sva se srečala, dva hišna gospodarja, Štajerc in Gorenjc, in sva rekla par besed – o najinih hišah, in o življenju nasploh.

  • Share/Bookmark

Gospa s klobukom

Četrtek, Maj 14th, 2015

Nekaj let sem jo skoraj vsak dan videval na našem trgu, potem pa ne več. In ko sem jo letos pozimi po dolgem času spet srečal, mi je rekla da je bila bolna, da pa je spet zdrava in da upa, da bo tako tudi ostalo. Zadnje mesece pa je spet nič več ne vidim – rekli so mi, da se ji je bolezen ponovila in da je stanje resno! Pogrešam jo, to visoko, ponosno vzravnano gospo, ki je po našem plebejskem malomestnem trgu hodila z dostojanstvenim korakom kraljice in je bil na njeni lepi črnolasi glavi tudi klobuk, čisto navaden ženski klobuček, videti kot kraljevska krona! – Želim si, da bi kmalu ozdravela in bi imel priložnost, da se ji opravičim in popravim napako od takrat, ko sva se nazadnje videla. Namreč ravno, ko sem stopil iz hiše, je šla po pločniku mimo mojih vrat, z nasmehom me je pozdravila in mi hotela potem še nekaj reči, jaz pa sem ji samo odsotno pokimal, nato pa zatopljen v svoje misli in probleme ves mrk in molčeč odhitel naprej. Od takrat gospe s klobukom nisem več srečal in zdaj v strahu razmišljam o tem, če nisem s svojim ignorantsklim obnašanjem do prijazno naklonjene mi gospe pridodal zadnji odločilni kamenček, ki je porušil že prej načeto krhko ravnotežje med zdravjem in boleznijo.

  • Share/Bookmark

Gustljev nauk

Nedelja, Maj 10th, 2015

Sem že pisal in pojasnjeval, zakaj ne hodim v službo in sem raje “privatnik”. V svoj prid bom pa navedel še odlomek iz knjige mojega znanca Cirila Ulčarja “Zgodbe z bolšjaka”:

“… Vrli sosed Gustelj Erat, ki si je z mizarstvom prislužil lepo hišo, je svojega sinčka učil takole: “Če boš zjutraj šel na delo in vedel, koliko boš zaslužil, ne boš kaj dosti domov prinesel. Če zjutraj ne boš vedel, koliko boš zaslužil, pa boš zvečer imel poln žep!”"

Eratov Gustelj ni imel čisto prav. Čeprav zjutraj nikoli ne vem, koliko bom čez dan zaslužil, pa imam zvečer vseeno kdaj prazen žep. A zaradi tega nisem bil še nikoli v skušnjavi, da bi šel v službo. Saj z mesečno plačo sploh ne bi znal preživeti, že v nekaj dneh bi jo zapravil, res je bolje, da se grem še naprej svoj mali zasebni biznis in mi denar ves čas po malem kaplja.

  • Share/Bookmark

Gospa s psom

Torek, Maj 5th, 2015

Kadar se s to gospo in njenim psom sprehajam po mestu, ali sedim z njo kje na kavi, sem večkrat priča kratkim, jedrnatim dialogom, ki se včasih zaobrnejo v hec in smeh, ponavadi se pa zaključijo z začudenim pogledom, zadrego in nerazločnim godrnanjem.

„Lep pes! – Kako mu je pa ime?“
„— Kako je pa vam ime? —“

„Srčkan kuža! – Koliko je pa star?“
„Šest let. — Koliko ste pa vi stari? —“

„Gospa, ali lahko pobožam vašega psa?“
„— Raje mene pobožajte! Že dolgo me ni nihče pobožal! —“

Z gospo imava potem hitro spet mir in lahko nadaljujeva samo na kratko prekinjen pogovor ob kavi. Pes je pa tudi čisto zadovoljen, če ga nihče ne boža in ogovarja in lahko v miru premišljuje svoje pasje misli.

  • Share/Bookmark