Kruh

Ko sem na sprehodu po mestu slučajno šel mimo pekarne, sem se spomnil, da je doma zmanjkalo kruha, in sem vstopil. Malo naporno mi je zadnja leta kupovati kruh, toliko različnih vrst ga prodajajo, da se človek ne znajde. Kje so tisti dobri stari časi, ko so povsod imeli samo belega, črnega, rženega in za diabetike še ovsenega!? – Ko pa zdaj rečeš, da bi rad belega, te vprašajo: „Katerega pa?“ , če pa črnega, pa spet: „Katerega pa?“ – In si v riti!

Tokrat sem se pa že med vrati odločil, da se bom izognil temu nadležnemu podvprašanju in sem prodajalko, še preden je odprla usta, kar sam pobaral, kakšne vrste črnega kruha ima na zalogi, in ko mi je začela naštevati in je naštela že osem ali deset vrst, in je potem rekla še „… in Jurjevega“, sem se v hipu kar na pamet odločil in veselo zacepetal, kot da prav ta kruh že vse življenje zaman po širnem svetu iščem: „Ja, tega – Jurjevega!“.

Sem mislil, da je stvar opravljena – pa še ni bila, saj me je pekovka postavila pred še eno težavno izbiro: „Hlebček ali štruco?“ Rekel sem: „Hlebček!“, že naslednji hip sem se pa premislil: „Ne – štruco!“ – Preden sem šel, sem pa še pojasnil izbiro: „A pa veste, zakaj sem vzel štruco in ne hlebček? Zato, ker je štruca podolgovata in in gleda iz škrniclja malo ven, in bom med potjo lažje odščipnil kakšno skorjico in jo dal v usta. Načeto štruco bom pa tudi potem doma lažje obrezal z nožem, da ne bom koga spravil ob tek in razpoloženje, če bi jo videl s prsti razkopano in razdejano!“

Ja, ta grda navada ščipanja in žvečenja kruha spotoma na cesti mi je ostala še iz otroštva, ko smo živeli na Jesenicah in me je mama pošiljala po kruh v Vidičevo pekarno na drugem koncu mesta. To je bila manjša družinska pekarna, ki pa je pekla veliko boljši kruh, kot si ga pa dobil v bližnji Čufarjevi samopostrežbi, kjer so ga dobivali iz velike industrijske parne pekarne, ki je oskrbovala s kruhom vso Gorenjsko od Medvod do Rateč. Saj so tudi pri Vidicu pekli samo bel in črn kruh – razen tega pa samo še žemlje in par vrst sladkega peciva – a je bil njihov kruh tako dober, sploh če si dobil še svežega in toplega, da nisi pogrešal dodatne izbire.

Petdeset let pozneje pa mi tale Jurjev kruh ni niti približno tako dober in okusen kot mi je bil nekoč Vidičev. Enkrat samkrat sem ga odščipnil zunaj na cesti, ko sem prišel iz pekarne, toliko da sem ponovil pradavni obred in obudil spomin in okus na moje jeseniško otroštvo – potem se ga pa vso pot nisem več pritaknil. Juhu, če bi me doma čakala mama, bi bila vesela in zadovoljna z mano, da ga tako malo manjka, ker me je takrat na Jesenicah zmeraj kregala, da je kruh tak, kot da so ga oglodale sestradane miši in podgane, in ga je okoli in okoli obrezala z nožem, preden ga je spravila v krušnik.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !