Arhiv za April, 2015

Kupil sem sliko

Ponedeljek, April 13th, 2015

Nisem zbiralec umetnin, a včeraj sem vseeno kupil eno sliko. Na Hribarjevem nabrežju ob Ljubljanici me je ustavil od starosti že malo sključen možakar z umetniško bradico, rekoč: „Oprostite, a lahko zmotim, slikar sem – ali bi kupili mojo sliko?“
Rekel sem „Bi!“ – In sem jo kupil. Rahlo impresionistična rečna krajina, Tolminska korita s Hudičevim mostom, olje na platnu 50×70 cm, brez umetnikovega podpisa. (Mi je povedal svoje ime, pa sem ga takoj pozabil.) Ko sem s sliko prišel domov, pa seveda nisem vedel kam naj jo obesim, in tudi kladiva nisem našel, da bi zabil žebljiček. Seveda pa nisem našel niti žebljička, tako da bo lahko trajalo še zelo dolgo, preden bo slika visela na zidu. Ta čas, ko ne bom gledal Tolminskih korit, bom pa skozi okno gledal Savo in Jelovico – in tudi to je lep pogled, vreden slikarskega čopiča.

  • Share/Bookmark

Pas

Nedelja, April 5th, 2015

Preden sem se odpeljal v Kranj, sem v bifeju s prijateljem spil eno pivo in ker sem že prej v drugem bifeju spil dvojno kavo, ni čudno, da sem moral avto že pri Kokrici ustavit ob cesti in odlit v grmovju. Ko sem z roko šaril okoli hlačne zadrge, se mi je pa pokvaril pas. – Popustila, oz. zlomila se mi je kovinska šnola, in hlače bi mi zlezle dol, če jih ne bi, medtem ko sem lulal, z drugo roko držal gor. Seveda nisem imel v rezervi nobenega drugega pasu, imel sem pa v avtu elastike s kljukicami za pripenjanje tovora na strehi, tako da sem ta nepričakovani problem začasno rešil z elastiko.

Glavni opravek, ki sem ga imel ta dan v Kranju, je bil sestanek na davkariji glede odplačevanja davčnega dolga. – Glede na nastalo situacijo sem pa šel najprej v trgovino z usnjeno galanterijo. „Poglejte, kakšen pas imam zdaj v hlačah! „ sem pred prodajalko odpel jakno in dvignil pulover, da je na obeh straneh hlačnega razporka zabingljala po ena kljukica od avtomobilske elastike. „- Rad pa bi imel nov pas, usnjen, širok, močan – takega kot sem imel deset let vsak dan, zmeraj enega in istega, samo hlače sem menjal, pasu pa nikoli – od danes dopoldne pa ga nimam več, ker je popustila šnola in sem ga moral vreči proč!“

Ja, imeli so pasove, pa same ozke, tanke, gladke, pedrske – nobenega pravega po mojih željah. Še v dve ali tri trgovine sem šel in v vsaki sem uprizoril enako predstavo kot v prvi, in sem pred osuplimi in muzajočimi se prodajalkami občutil podobno zadovoljstvo kot manijak, ki v parku šolarkam pokaže tiča. Pasu, kot sem si ga želel, pa niso imeli nikjer!

In sem šel potem hočeš nočeš tudi na davčni urad z živobarvno prtljažno elastiko v hlačah namesto pasu… Ko so sem bil lani poleti zadnjič na davkariji, sem jim rekel, da svojega dolga do države ne morem plačat, vsaj ne naenkrat v enem obroku, in sem jim predlagal, da ga odplačam v več manjših obrokih. – Oni pa so mi rekli, da na tako majhne obroke kot sem jih predlagal. ne pristanejo in da mi bodo rubili, če ne bom hotel plačevat več. – In tudi zdaj je na začetku slabo kazalo. Najprej so, tako kot že poleti, terjali, da plačam vse naenkrat, potem pa da v dveh, treh, petih, celo desetih obrokih… Jaz pa sem kot Peter Skala trdo in nepopustljivo vztrajal pri svojem, ali pa ne bodo dobili nič in naj kar pridejo zarubit tisto mojo polovičko od 300 let stare bajte, ki ji odpada omet in pušča streha, pa obtolčeno kripo od avta in par tisoč starih knjig – če mislijo, da bo na dražbi to kdo hotel kupit!

No, na koncu smo se pa vseeno nekako izpogajali, tako da mi ni bilo treba zaigrat komedije, ki mi je medtem prišla na misel, če bi res čisto nič drugega ne zaleglo. „…Pa še hlače vam dam za povrh, počakajte samo da odpnem pas!“ bi rekel dacarjem in dacarkam v pisarni. – In bi dvignil pulover, odkljukal kljukice, odvezal elastiko… Pa tako dalje in tako naprej…

  • Share/Bookmark

Kruh

Sreda, April 1st, 2015

Ko sem na sprehodu po mestu slučajno šel mimo pekarne, sem se spomnil, da je doma zmanjkalo kruha, in sem vstopil. Malo naporno mi je zadnja leta kupovati kruh, toliko različnih vrst ga prodajajo, da se človek ne znajde. Kje so tisti dobri stari časi, ko so povsod imeli samo belega, črnega, rženega in za diabetike še ovsenega!? – Ko pa zdaj rečeš, da bi rad belega, te vprašajo: „Katerega pa?“ , če pa črnega, pa spet: „Katerega pa?“ – In si v riti!

Tokrat sem se pa že med vrati odločil, da se bom izognil temu nadležnemu podvprašanju in sem prodajalko, še preden je odprla usta, kar sam pobaral, kakšne vrste črnega kruha ima na zalogi, in ko mi je začela naštevati in je naštela že osem ali deset vrst, in je potem rekla še „… in Jurjevega“, sem se v hipu kar na pamet odločil in veselo zacepetal, kot da prav ta kruh že vse življenje zaman po širnem svetu iščem: „Ja, tega – Jurjevega!“.

Sem mislil, da je stvar opravljena – pa še ni bila, saj me je pekovka postavila pred še eno težavno izbiro: „Hlebček ali štruco?“ Rekel sem: „Hlebček!“, že naslednji hip sem se pa premislil: „Ne – štruco!“ – Preden sem šel, sem pa še pojasnil izbiro: „A pa veste, zakaj sem vzel štruco in ne hlebček? Zato, ker je štruca podolgovata in in gleda iz škrniclja malo ven, in bom med potjo lažje odščipnil kakšno skorjico in jo dal v usta. Načeto štruco bom pa tudi potem doma lažje obrezal z nožem, da ne bom koga spravil ob tek in razpoloženje, če bi jo videl s prsti razkopano in razdejano!“

Ja, ta grda navada ščipanja in žvečenja kruha spotoma na cesti mi je ostala še iz otroštva, ko smo živeli na Jesenicah in me je mama pošiljala po kruh v Vidičevo pekarno na drugem koncu mesta. To je bila manjša družinska pekarna, ki pa je pekla veliko boljši kruh, kot si ga pa dobil v bližnji Čufarjevi samopostrežbi, kjer so ga dobivali iz velike industrijske parne pekarne, ki je oskrbovala s kruhom vso Gorenjsko od Medvod do Rateč. Saj so tudi pri Vidicu pekli samo bel in črn kruh – razen tega pa samo še žemlje in par vrst sladkega peciva – a je bil njihov kruh tako dober, sploh če si dobil še svežega in toplega, da nisi pogrešal dodatne izbire.

Petdeset let pozneje pa mi tale Jurjev kruh ni niti približno tako dober in okusen kot mi je bil nekoč Vidičev. Enkrat samkrat sem ga odščipnil zunaj na cesti, ko sem prišel iz pekarne, toliko da sem ponovil pradavni obred in obudil spomin in okus na moje jeseniško otroštvo – potem se ga pa vso pot nisem več pritaknil. Juhu, če bi me doma čakala mama, bi bila vesela in zadovoljna z mano, da ga tako malo manjka, ker me je takrat na Jesenicah zmeraj kregala, da je kruh tak, kot da so ga oglodale sestradane miši in podgane, in ga je okoli in okoli obrezala z nožem, preden ga je spravila v krušnik.

  • Share/Bookmark