Ori

Malo pred Novim letom mi je umrla mama. Tako rekoč ob pravem času, tik preden bi dokončno obležala in bi morali potem drugi skrbeti zanjo, ji po žlicah nositi hrano v usta in ji menjati pokakane pleničke – česar se je zmeraj najbolj bala! Ko jo je njena zdravnica zaradi težav z dihanjem poslala v bolnico, smo še vsi in tudi mama sama verjeli, da se gre tja pozdravit in ne umret. Ko pa je potem čez nekaj dni vseeno umrla, pa tudi nismo bili zelo presenečeni, ampak na nek način celo olajšani, ker smo zvedeli, da je s pomočjo bolniške sestre do zadnjega vstajala in hodila na stranišče, da je tudi še sama povečerjala in da se je potem, ko je legla nazaj v posteljo, vse zgodilo zelo na hitro – po zadnjem izdihu ji je zmanjkalo sape za še en vdih in je nehala dihat.

Mogoče se bo komu zdelo čudno, grdo in brezsrčno, da me je bolj kot mamina smrt prizadela in užalostila včerajšnja smrt našega mačka Orija. A mama je bila stara in bolna, življenje se ji je dopolnilo in izteklo, tako kot se pač mora enkrat izteči vsako življenje… Ori je bil pa še mlad muc, komaj nekaj mesecev smo ga šele imeli pri hiši, moj sin ga je na deževen dan v pozni jeseni še čisto majhnega, izgubljenega in žalostno vekajočega našel na cesti, ga vzel v naročje in prinesel domov… Ampak se je hitro pokazalo da to ne bo en navaden mačji scrkljanček, saj sploh ni maral spati v mehko postlani košari pod mizo, raje je dremuckal na okenski polici, da je lahko videl, kaj se dogaja zunaj na trgu pred hišo. Že po nekaj tednih mu pa ni bilo več dovolj samo z varne razdalje gledat skozi okno, hotel se je tudi sam vključit v dogajanje, spodaj na hodniku se je postavil pred vhodna vrata in smo ga začeli spuščat ven. Samo par dni je minilo, pa je že raztural sceno! Soseda se je pritožila, da si njen pes ne upa več iz hiše, kadar na zadnjem dvorišču vidi Orija. Drug sosed je povedal, da se je po kosilu hotel zleknit v fotelj in prebrat časopis, pa je bil tam že Ori in se sploh ni hotel umaknit s fotelja! In tretji sosed, ponosni lastnik Tigra, največjega, najbolj kosmatega in divjega mačka daleč naokoli, je moral ves zaprepaden vzeti na znanje, da se Ori njegovega Tigra niti najmanj ne boji, ampak sta se takoj spoprijateljila in že hodita skupaj na bojne in raziskovalne pohode… Niti novozapadli novoletni sneg ga ni ustavil, po cele ure je bil zunaj, domov je hodil samo še jest in počivat. – Ko se je pa Ori včeraj potepel že zgodaj popoldne in ga še do poznega večera ni bilo domov, je pa mojega sina vseeno malo zaskrbelo. Spat je šel pozneje kot ponavadi in je meni, ki ponoči sploh ne spim, naročil naj čez noč pustim priprta vhodna vrata, da bo lahko prišel Ori v hišo, ko se bo naveličal potepanja.

Ori se pa ni vrnil – in se tudi nikoli več ne bo! Ko sem zjutraj nesel smeti v zabojnik na uličnem vogalu in sem nazaj gredoč naredil ovinek po ozki stranski ulici, sem ga našel ležati okrvavljenega in mrtvega na kupu snega. Tudi cestni asfalt tam blizu je bil ves poškropljen s krvjo, očitno ga je ponoči ali pa že zvečer povozil avto in potem ga je nekdo pobral s cestišča in vrgel h kraju v naplužen sneg…

Moj veliki odrasli sin je zajokal kot otrok in se za dve uri zaprl v sobo, ko sem mu povedal, kaj se je zgodilo. Sinova mama, ki sicer ne živi več v naši hiši in ima v pritličju samo še delavnico in galerijo, je popoldne pred hišo Oriju v spomin prižgala svečo. In prijateljica Tanja, ki mi je pred dvema mesecema, ko sem ji poslal sporočilo o mamini smrti, stvarno in neprizadeto odgovorila: »Ja, zadnje čase ljudje na veliko umirajo, tudi sama ves čas hodim na pogrebe…«, mi je zdaj napisala: »Moje sožalje vama obema, tebi in sinu! Ori je bil krasen muc, že takoj ko sem ga prvič videla, mi je prirasel k srcu… Ne bom ga pozabila, imel je kratko, a šarmantno življenje!« ———— Ja!

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !