Dve besedi

»Edo… denar…«

Ti dve besedi sta mi danes dopoldne mehko pobožali ušesa, izrekla jih je pa blagajničarka na pošti, dva okenčka naprej od šalterja, kjer sem ravno oddal pakete in kupil časopis. Ja, malo trgujem s starimi knjigami in pošiljam knjige tudi po pošti, in tudi denar zanje mi prinese poštar, le v sobotah ga sam dvignem na pošti, ker takrat delajo poštarji samo v polovični zasedbi in ne nosijo denarja od vrat do vrat, tako kot ostale dneve.

»Edo… denar…«, je ponovila malo glasneje, (a še zmeraj zelo prijazno in nežno) , ker se ji je zdelo, da je prvič nisem slišal.

Ko sem odhajal s pošte, mi je bilo žal, da moji blagajničarki nisem utegnil malo popihat na dušo o tem, kako lepe občutke mi je vzbudila – samo hvala sem ji lahko še rekel, ker se je zadaj že nabirala vrsta in sem moral hitro podpisat nakaznice in spravit bankovce v žep.

No, saj bo še priložnost, ji bom pa kdaj drugič povedal, kako rad slišim svoje ime in da imam tudi rad denar – če pa slišim obe besedi skupaj, sploh iz nežnih ženskih ust, mi pa že pridejo skoraj solze v oči.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !