Arhiv za December, 2014

Moška sreča

Torek, December 23rd, 2014

“Kaj pa je moškemu sploh treba drugega za srečo kot to, da ga imajo ženske rade!”

Glede na to, kako sem v zgornjem stavku uporabil ednino in množino, bi me lahko še kdo obtožil, da zagovarjam promiskuiteto in poligamijo – Pa naj me!

  • Share/Bookmark

V majhnem kraju

Petek, December 19th, 2014

“Lepa stran življenja v majhnem kraju je, da če sama ne veš, kaj počneš, to zagotovo vedo drugi.”
Tak mejl mi je včeraj poslala ena prijateljica. – Meni, ki živim še v precej manjšem kraju kot ona!
Kljub temu, da se ne zanimam preveč za to, kaj o meni vedo drugi, sem pa pred dnevi na sprehodu po našem malem mestu srečal nekoga, ki je zvedel od nekoga, da so mi zarubili hišo.
Ja, lahko da so mi jo res – ampak jaz res nič ne vem o tem!

  • Share/Bookmark

Včeraj je bil petek…

Ponedeljek, December 15th, 2014

… Pa ne trinajstega, ampak dvanajstega, vseeno sem jih pa skoraj fasal na gobec!
Pri Savi sem se sprehajal s psom (ne z mojim, ker ga nimam, ampak od bivše žene), v žepu se mi je oglasil mobi, in medtem ko sem se pogovarjal, mi je pes spičil s travnika nekam gor v gmajno. Šel sem za njim in ga zagledal šele na zgornjem travniku, kako teklja in vohlja okoli štale pri neki kmetiji. Takoj ko sem ga poklical, je pes pritekel nazaj in sem ga pripel na jermen – medtem pa je iz hiše že prinorel kmet in začel vpiti name, da naj pri priči zginem z njegove zemlje, ker bo drugače poklical policijo zaradi motenja posesti. Odgovoril sem mu, da bom že šel, a naj ne pričakuje, da bom pri priči zginil, ampak bom zgineval malo bolj počasi, v svojem običajnem sprehajalnem tempu. – Pa da naj se pomiri in gre počivat, če ima slab dan in zmatrane živce… To je pa kmeta šele razkurilo, stekel je čez travnik proti meni in vmes vpil, da mi bo razbil gobec. – „Ja, zdaj bova pa lahko kar oba poklicala policijo!“ sem mu rekel, ko je prisopel do mene. „Ti zato, ker hodim po tvoji zemlji, jaz pa zato,ker me boš ti na gobec! – Potem bova pa videla, po koga bodo policaji prej prišli!“
No, na gobec jih vseeno nisem dobil – je pa malo manjkalo… Razjarjeni kmet me je ves plav v glavo čisto od blizu zelo izbuljeno in stekleno pogledal, razprl svoje težke, že na udarec pripravljene kmečke pesti in me potem s široko razkrečenimi prsti… („Aha, če me ne bo me udaril, bi me pa rad zadavil“, me je za hip spreletelo – naslednji hip pa: „Ah, saj če me ne bo udaril, me pa najbrž tudi zadavil ne bo…“) – Ja, imel sem prav – Ko sem kmetove prste že skoraj čutil na svojem vratu, je pa spustil roke dol na moje prsi in me je z njimi (zelo narahlo, že kar nežno, pravzaprav je to samo simbolično nakazal) – odrinil… In „Spizdi!“ je potem še rekel.
„Dobro da me nisi udaril!“ sem rekel jaz. „Si me pa porinil in tudi tega ne bi smel. Plus tega si me zmerjal in grozil…“
„Spizdi!“ je ponovil kmet, a zdaj že s stišanim in skoraj krotkim glasom, pa z rokami v hlačnih žepih, nič več pri volji za pretep, a še zmeraj na široko razkoračen in trdno vkopan na svoji zemlji.
Pa sem potem res „spizdil“ – A počasi, res počasi… s svojim običajnim lagodnim korakom, s katerim se vsak dan sprehajam po poljih tod okrog. Pes zraven mene je bil pa kar malo pohuljen in poklapan, očitno se je zavedal, da sem bil po njegovi krivdi skoraj ob zobe…
..No, ob zobno protezo – Imam še par svojih zob in delno protezo, potem bi pa imel počiščen teren za totalko. Res je bil včeraj petek, ko gredo stvari narobe, na srečo pa ne trinajstega, ko bi šle dvakrat narobe, ampak šele dvanajstega, zato bo moral moj zobozdravnik vseeno še malo počakat, da bo spet kaj zaslužil z mano!

  • Share/Bookmark