Skušnjave svete Marjete

Ko sva bila z Marjetko pred enim tednom skupaj v gostilni na kosilu, sem zase naročil brezmesni pasulj in solato, njej so pa prinesli na mizo veliko porcijo čevapov. In potem se je meni, ki sem vegetarijanec, opravičevala, da ima pač menstruacijo in da jo takrat popade živalska lakota po mesu – sicer da pa je tudi že ona skoraj vegetarijanka… (Kot da bi ji že kdaj očital, ker to ni – pa ji nisem nikoli, saj se nimam navade vtikat v druge ljudi in komentirat, kaj imajo na krožniku).

Marjeta je verna ženska in med kosilom mi je pripovedovala o svoji verski skupnosti, pa o tem, da se je začela učiti španščino, ker se ji obeta da bo šla v Južno Ameriko za veroučiteljico in misijonarko. Obed sva zaključila z baklavo in turško kavo (ker sva bila ravno v gostilni z bosansko hrano), in preden sva se poslovila, mi je potisnila v roke eno brošurico, da naj jo preberem in tudi razmislim o tem, kar bom prebral, do takrat ko se spet srečava.

Srečala sva se pa ravno včeraj, le da tokrat ne v gostilni, ampak me je povabila na večerjo k sebi domov. Seveda me je vprašala, če sem prebral brošurico in sem odkrito priznal, da samo zadnjo stran z zaključno molitvijo: „ Dragi Gospod Jezus! Zavedam se, da sem grešnik in potrebujem tvoje odpuščanje. Verujem, da si umrl za moje grehe. Želim se odvrniti stran od svojih grehov. Sedaj te vabim, da vstopiš v moje srce in življenje… V Jezusovem imenu. Amen.“

In ker je bil spodaj še prostor za datum in podpis, sem jo vprašal, če hoče, da še s podpisom potrdim svojo grešnost in da prosim boga za odpuščanje. Marjetka je rekla, da podpisa od mene pač ne pričakuje in tudi ne hitrega spreobrnenja – samo to, da v miru božjem povečerjava in malo poklepetava o tem in onem. In tudi ni priznala, da je ona inscenirala vesoljni potop, skozi katerega sem se moral popoldne z avtom prebiti na poti z Gorenjske v Ljubljano. (Da bi v živo videl, kaj me čaka, če se ne bom odvrnil od svojih grehov…)

Ker za Marjetko sem grešnik, pa ne navaden grešnik kot vsi smrtniki in tudi ona sama, ampak grešnik malo večjega kalibra… Tak sem se ji pokazal pri najini predzadnji skupni večerji, tudi pri njej doma, ko sva po jedi spraznila še flašo vina in se mi je razvezal jezik in sem ji zaupal nekaj svojih ljubezenskih dogodivščin – svojo pripoved sem pa še dodatno začinil in popopral s pikantnimi podrobnostmi; zanalašč in iz žlehtnobe prav njej, Kristusovi nevesti, pridigarki in skorajšnji misijonarki, ki se ji že skoraj šajna svetniški sij okrog glave…

Včeraj tudi ni imela več menstruacije, ki bi ji vzbujala apetit po mesu, in je za oba skuhala makarone z gobovo omako, na mizo je pa postavila še solato, eno trdo endivijo, ki sem jo s svojimi slabimi zobmi žvečil in valjal po ustih še dolgo potem, ko je Marjetka svojo solatno skledo že zdavnaj spraznila in pomazala s kruhom. Potem mi je pa začela naglas brati iz Svetega pisma, že prej je morala imeti tak namen, ker je imela v njem z vrvico zaznamovano prav tisto poglavje, ki govori o meni podobnih razvratnikih in prešuštnikih, pa o strahotah in pogubi, s katero jih kaznuje gospod Bog. Ko sem se pa nehal mučiti s solato in z vzdihom olajšanja odložil vilico, je tudi ona odložila Sveto pismo, rekoč: „Danes pa po večerji ne bova pila vina, iz previdnosti bom raje skuhala kavo, ker sva bila zadnjič oba malo pijana in si mi tako živo in zapeljivo govoril o svojih grehih, da sem se spozabila v mislih in sem si skoraj tudi sama zaželela grešiti… „

„Ha ha, zate je pa res najbolje da se čimprej nehaš družit z mano in greš spreobračat Indijance v Ameriko!“ sem se zasmejal.

In se je prav prisrčno zasmejala tudi Marjetka: „Ha, ha, prav imaš, tudi sama mislim tako!“

  • Share/Bookmark

3 odgovorov to “Skušnjave svete Marjete”

  1. lordwales komentira:

    Ko Edo obuja obujenke,
    si jaz obujem copate,
    in grem dalje brez napake.

    Edo legenda si,
    en dober teden nazaj bi te skoraj obiskal,
    a sem prišel smao do Jesenic.

    Več poveš kot vsa literarna Gorenjska

  2. Edo Torkar komentira:

    Če do Jesenic nisi prišel iz Italije ali Avstrije ali čez Vršič iz Trente, potem si moral iti mimo Radovljice. V zgodbici, ki sem jo ravno objavil, je link od bukvarne, tudi če bi prišel med šihtom, bi za eno uro zaprl in bi šla na pijačo

  3. lordwales komentira:

    Hodim po Baški grapi, ob sobotah pa imaš verjetno zaprto, je pa tvoja ponudba velikodušna. Bom pa kot kaže, služboval kot prostovoljec v Vipavi. Plačala naj bi me država, če bom ulovil 101 uro.

    Drugače pa intenzivno pišem pisma bralcev, eeno je bilo objavljeno v ponedeljek, 24 novembra v Delu.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !