Arhiv za November, 2014

Pardubice

Nedelja, November 30th, 2014

Vlak se je ustavil in izstopil sem v Pardubicah. Še nikoli prej nisem bil v Pardubicah, zdaj prvič, bilo je slabo vreme, megla in sneg, stal sem na peronu in gledal za odhajajočim vlakom, na katerem je ostala moja pozabljena prtljaga – še dobro, da samo v sanjah!

  • Share/Bookmark

Buldožerist, ki bere poezijo

Sobota, November 22nd, 2014

Kadar grem v Bratislavo k prijateljici Kveti, imam v prtljagi zmeraj nekaj knjig – čtivo za zgodnja jutra, ko Kveta še spi. Pač rabi več spanja kot jaz, ki vstajam s kurami, ali bolje rečeno (ker nisem v svoji domači vasi, ampak v glavnem mestu srednjeevropske države) – s prvimi jutranjimi tramvaji… Še pred svitom, ko je mesto razsvetljeno še z nočnimi lučmi, se od speče prijateljice pritihotapim v kuhinjo skuhat kavo, potem se pa na kavču v dnevni sobi zatopim v branje. Knjigo pa odložim šele, ko nanjo skozi zavese posije sonce, ker takrat posije sonce tudi v spalnico in prebudi tudi Kveto.

Ko sem bil pred kratkim spet en teden v Bratislavi, me je Kveta nekega jutra, ko se je zbudila malo prej kot ponavadi, zalotila z debelim pesniškim zbornikom v rokah, rekoč: „Sem že kar nekaj časa na svetu in poznam veliko ljudi, a ti si eden redkih, ki bere knjige, in sploh edini, ki bere poezijo!“ Gredoč iz toalete nazaj v spalnico, da bi se iz spalne srajce preoblekla v jutranjo haljo, pa še: „… Pa celo o tebi si ne bi tega mislila, če te ne bi že tri leta poznala, saj zgledaš kot kakšen star buldožerist ali tovornjakar, ki ne bere drugega kot športne časopise in erotične revije, potem pa vanje zavije pol klobase, ki mu je ostala od malice…“

„Ja, skoraj si uganila, „ sem jo z nasmeškom pogledal izza odprte knjige, „… ker samo še buldožerjev in tovornjakov nisem vozil, sicer sem pa v življenju počel že vse drugo!“

Dolgovezne romane mi je dolgčas brat, tudi nad kratkimi zgodbami se često zmrdujem in se pridušam, da bi jih sam znal napisati bolje… No, pa celo do pesniških zbirk nisem prizanesljiv, verze pretresam kot pšenico skozi sito, ločujem zrnje od plev, potem pa tista redka zlata zrnca, ki ne padejo skozi, stresem v levi, srčni žep svoje srajce, kjer hranim najlepše pesmi mojih najljubših pesnikov in jih včasih sam zase polglasno žebram, kot pobožna mamka svoje molitvice.

Ja, s poezijo mi je življenje lepše, glavo imam zmeraj malo nad oblaki, z mavričnimi štrikci za uhlje obešeno na nebesni svod!

— — —
BUKVARNA, Linhartov trg 7, RADOVLJICA
Spletna bukvarna: www.bukvarna.net

  • Share/Bookmark

Skušnjave svete Marjete

Petek, November 7th, 2014

Ko sva bila z Marjetko pred enim tednom skupaj v gostilni na kosilu, sem zase naročil brezmesni pasulj in solato, njej so pa prinesli na mizo veliko porcijo čevapov. In potem se je meni, ki sem vegetarijanec, opravičevala, da ima pač menstruacijo in da jo takrat popade živalska lakota po mesu – sicer da pa je tudi že ona skoraj vegetarijanka… (Kot da bi ji že kdaj očital, ker to ni – pa ji nisem nikoli, saj se nimam navade vtikat v druge ljudi in komentirat, kaj imajo na krožniku).

Marjeta je verna ženska in med kosilom mi je pripovedovala o svoji verski skupnosti, pa o tem, da se je začela učiti španščino, ker se ji obeta da bo šla v Južno Ameriko za veroučiteljico in misijonarko. Obed sva zaključila z baklavo in turško kavo (ker sva bila ravno v gostilni z bosansko hrano), in preden sva se poslovila, mi je potisnila v roke eno brošurico, da naj jo preberem in tudi razmislim o tem, kar bom prebral, do takrat ko se spet srečava.

Srečala sva se pa ravno včeraj, le da tokrat ne v gostilni, ampak me je povabila na večerjo k sebi domov. Seveda me je vprašala, če sem prebral brošurico in sem odkrito priznal, da samo zadnjo stran z zaključno molitvijo: „ Dragi Gospod Jezus! Zavedam se, da sem grešnik in potrebujem tvoje odpuščanje. Verujem, da si umrl za moje grehe. Želim se odvrniti stran od svojih grehov. Sedaj te vabim, da vstopiš v moje srce in življenje… V Jezusovem imenu. Amen.“

In ker je bil spodaj še prostor za datum in podpis, sem jo vprašal, če hoče, da še s podpisom potrdim svojo grešnost in da prosim boga za odpuščanje. Marjetka je rekla, da podpisa od mene pač ne pričakuje in tudi ne hitrega spreobrnenja – samo to, da v miru božjem povečerjava in malo poklepetava o tem in onem. In tudi ni priznala, da je ona inscenirala vesoljni potop, skozi katerega sem se moral popoldne z avtom prebiti na poti z Gorenjske v Ljubljano. (Da bi v živo videl, kaj me čaka, če se ne bom odvrnil od svojih grehov…)

Ker za Marjetko sem grešnik, pa ne navaden grešnik kot vsi smrtniki in tudi ona sama, ampak grešnik malo večjega kalibra… Tak sem se ji pokazal pri najini predzadnji skupni večerji, tudi pri njej doma, ko sva po jedi spraznila še flašo vina in se mi je razvezal jezik in sem ji zaupal nekaj svojih ljubezenskih dogodivščin – svojo pripoved sem pa še dodatno začinil in popopral s pikantnimi podrobnostmi; zanalašč in iz žlehtnobe prav njej, Kristusovi nevesti, pridigarki in skorajšnji misijonarki, ki se ji že skoraj šajna svetniški sij okrog glave…

Včeraj tudi ni imela več menstruacije, ki bi ji vzbujala apetit po mesu, in je za oba skuhala makarone z gobovo omako, na mizo je pa postavila še solato, eno trdo endivijo, ki sem jo s svojimi slabimi zobmi žvečil in valjal po ustih še dolgo potem, ko je Marjetka svojo solatno skledo že zdavnaj spraznila in pomazala s kruhom. Potem mi je pa začela naglas brati iz Svetega pisma, že prej je morala imeti tak namen, ker je imela v njem z vrvico zaznamovano prav tisto poglavje, ki govori o meni podobnih razvratnikih in prešuštnikih, pa o strahotah in pogubi, s katero jih kaznuje gospod Bog. Ko sem se pa nehal mučiti s solato in z vzdihom olajšanja odložil vilico, je tudi ona odložila Sveto pismo, rekoč: „Danes pa po večerji ne bova pila vina, iz previdnosti bom raje skuhala kavo, ker sva bila zadnjič oba malo pijana in si mi tako živo in zapeljivo govoril o svojih grehih, da sem se spozabila v mislih in sem si skoraj tudi sama zaželela grešiti… „

„Ha ha, zate je pa res najbolje da se čimprej nehaš družit z mano in greš spreobračat Indijance v Ameriko!“ sem se zasmejal.

In se je prav prisrčno zasmejala tudi Marjetka: „Ha, ha, prav imaš, tudi sama mislim tako!“

  • Share/Bookmark

Najboljši so padli

Ponedeljek, November 3rd, 2014

Pred seboj imam od starosti orumenelo fotografijo iz tridesetih let prejšnjega stoletja, na kateri je moja stara mama Apolonija (omama smo jo klicali njeni vnučki), in njenih sedem otrok – tudi moja mama je vmes, samo ona od vseh je danes še živa… Očeta Andreja ni na tej sliki, ker je bil takrat že nekaj let mrtev. Bil je krovski mojster in padel je s strehe. Svoje delavce je imel zavarovane, sebe pa ni zavaroval in družina je bila po njegovi smrti pahnjena v revščino.

Moja mama ima svojega očeta še dandanes v spominskem oltarčku kot delavnega, iznajdljivega, odločnega , hkrati pa dobrosrčnega, družabnega in hudomušnega človeka. Šele trinajst let je imela, ko ga je izgubila, a ji je za vse življenje ostal vzor značajnosti in moškosti. Vse fante in moške, ki jih je srečala kasneje v življenju kot odraslo dekle in ženska, je primerjala z njim, a noben mu ni bil enak. Žal tudi tisti ne, s katerim se je poročila in imela z njim štiri otroke. Najboljši moški v življenju moje matere je padel s poledenele strehe in se ubil, še preden je sploh kaj vedela o moških.

(Če bi se pa o tem pogovarjali z mojimi sestrami in nekdanjo ženo, bi pa dobili enoglasen odgovor, da obstaja v življenju moje mame poleg očeta Andreja vsaj še en v vseh pogledih brezgrajni in popolni predstavnik moškega spola in človeške rase nasploh – namreč jaz, njen prvorojeni sin Edo. V tem odgovoru bi bilo seveda kar precej ironije, zraven pa tudi malo grenkobe in ljubosumja, saj moja mama, krasna kot je, res ne zna biti čisto nepristranska do svojih otrok in težko skrije, da ji je več do sina kot do hčera, čeprav ga najmanj vidi in ji je najmanj v pomoč.)

  • Share/Bookmark