Arhiv za Oktober, 2014

“Nimam več časa za dolge stavke…” (Desanka Maksimović)

Petek, Oktober 31st, 2014

„Lepa zgodba… Ali je resnična?“ me je poklicala prijateljica, potem ko je na internetu prebrala eno mojo zgodbico.
„Ja, vse je res, kar napišem – vsaj približno,“ sem ji odgovoril. „Ne grem se več umetnost in literaturo, nimam več kaj blefirat, fantazirat in se izmišljevat… Zdaj me v življenju zanimajo samo še zelo konkretne in elementarne stvari!“

In če vseeno raje kaj zamolčim kot preveč povem, to ni zato, ker bi me bilo česa sram in bi hotel skriti pred ljudmi, ampak ker nočem sebe in drugih utrujati z dolgovezenjem. Življenje je kratko, škoda časa za dolge stavke. Rad bi se naučil samo v par besedah vse povedat, tako da ne bi nič manjkalo, ker bi bilo vse glavno skrito v presledkih in med vrsticami.

  • Share/Bookmark

Srečna nedelja

Ponedeljek, Oktober 20th, 2014

To nedeljo sem bil v svoji najljubši trgovini – na ljubljanskem bolšjaku. Ne na tistem gosposkem v centru mesta, kjer trgujejo s starinami, ampak na kramarskem sejmu zraven komunalne deponije na Viču, kjer reveži, v glavnem južnjaki, prodajajo stvari, ki so jih našli v smeteh. Tam ponavadi kupujem stare knjige, tokrat sem bil pa tudi na tisti strani, kjer so štanti z novo robo, in sem nabavil še en par novih jesenskih čevljev in nekaj parov toplejših jesenskih nogavic.

„Tako srečen si videti, kot da bi kaj kupil!“ me je zunaj na parkirišču , ko sem se z nakupljenimi stvarmi v torbi vračal proti avtu, z dobrovoljnim nasmeškom na obrazu ogovoril en brkati možakar s postrani poveznjenim klobukom na glavi.

„Tudi ti si videti srečen – a si tudi kaj kupil?“ sem mu vrnil žogico.

„Jaz sem pa srečen, ker nisem nič kupil in me moja ta stara ne bo gnjavila kot ponavadi, da spet za traparije zapravljam denar!“

In sva se, oba srečna, vsedla vsak v svoj avto, peljala en za drugim do izhoda, na cesti pa nato vsak v svojo smer ven iz ljubljanske megle – on proti sončni Dolenjski, jaz proti sončni Gorenjski.

  • Share/Bookmark

Vsakdo sam

Petek, Oktober 17th, 2014

Včeraj sem bil s prijateljico v gostilni na kosilu, popoldne sem se v drugi gostilni dobil s prijatelji na pijači, zvečer sem pa doma že spet v prijateljski družbi pekel palačinke. In tudi zdajle v ranem jutru, ob pol petih zjutraj, ko se zunaj še niti daniti ni začelo, nisem sam ob jutranji kavi, saj po sobi skače Ori, majhen oranžen mucek, ki sta ga pred dnevi zapuščenega in izgubljenega našla na cesti in prinesla v hišo moj sin in njegova punca Nina.
Nisem sam in ne osamljen, vseeno pa mi, ne vem zakaj, že vse odkar sem danes vstal, prihaja na misel ena Quasimodova pesem, polglasno jo deklamiram, medtem ko se oblačim, umivam zobe in srkam kavo:

„Vsakdo sam stoji na srcu zemlje,
s sončnim žarkom preboden:
in je takoj večer.“

  • Share/Bookmark

Naša

Nedelja, Oktober 5th, 2014

„Našo iščem. A je bila kaj tukaj?“ me je vprašal znanec med vrati moje trgovine.
„A mojo iščeš?“ sem rekel.
„Ne tvojo, mojo!“
„Prej si pa rekel da našo. Če je naša, pa ni samo tvoja, ampak malo tudi moja!“
„No, prav – mojo iščem! A je bila kaj tukaj?“

Najbrž bo moj znanec bolj previden z besedami, ko me bo naslednjič spet spraševal po svoji ženi. Lahko bi mu rekel, da tudi „moja“ ni prava beseda, ker če to rečeš, moraš biti res prepričan, da je res samo tvoja, in da niti v željah in mislih ni še od koga drugega. Za take stvari pa pameten človek ne da roke v ogenj inzato raje ne uporablja svojilnih pridevnikov.Mogoče za avto ali psa- za ženo (ali moža) pa bolje da ne…

Jaz bi rekel: „Marjeto iščem!“

…In bi upal, da mi ni za zmeraj ušla…

  • Share/Bookmark