Limonce

Neki ameriški predsednik, menda Kennedy, je nekoč nagovoril svoje državljane: „Ne razmišljajte o tem, kaj bi vam morala država dati, ampak raje o tem, kaj boste vi dali in storili dobrega in koristnega za državo!“

Če imam, z veseljem dam. Državi za karkoli, Unicefu za lačne otroke v Afriki, klošarjem za flašo vina. Če nimam, pač nimam in ne dam. No, pa tudi ne prosjačim naokoli in ne pišem ubožnih pisem, da bi od države ali od kogarkoli kaj dobil! Ko se mi je rodil otrok, sem bil svobodni umetnik in reven kot cerkvena miš, pa nisem zaprosil niti za otroški dodatek, raje sem pobiral piksne po železniških nasipih in jih s cizo vozil na Odpad. (To mi otrokova mati še zdaj kdaj očita, kadar se srečava in ob kavi obujava spomine.)

Pred sto leti bi pa mogoče prodajal limone od vrat, tako kot tista tetka iz Selške doline, o kateri mi je zadnjič pravila moja mama. Ta tetka je pri veletrgovcu v Škofji Loki za sto kron kupila sto limon, jih naložila v koš in se peš napotila v štiri ure hoda oddaljene Železnike, trkala na vsa vrata in glasno ponujala svoje blago: „Limonce za tri kronce – limonce za tri kronce – limonce – limonce – kupite limonce!“

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Limonce”

  1. sidonija komentira:

    Blagor jim, ki se znajdejo, jaz bi kar legla na tla in umrla:((a, jej…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !