Janez

Z Alenko in Metko smo sinoči v naši staromestni kavarni besedovali o ljubezni in erotiki v zrelih letih. Pač prikladna tema za klepet ob zadnji večerni kavi, saj smo že vsi trije v klubu 50 plus. (Moji dve prijateljici šele na frišno, jaz že malo dlje…)
Metki, ki je v mladosti hodila na srednjo medicinsko šolo, je prišel na misel pripetljaj v domu starostnikov, kjer je bila na praksi iz bolniške nege. Prišla je v sobo k dvema nepokretnima starkama, ki sta lulali in kakali v plenice, da bi ju natanko po pravilih in šolskih navodilih tam spodaj umila in jima zamenjala pleničke. Stari gospe sta se ji pa obe v en glas odločno uprli, češ da nočeta njenih uslug, ker bo to že naredil Janez! En hip za tem so se pa za Metkinim hrbtom odprla vrata in v sobo je vstopil postaven mlad bolničar v seksi oprijetih belih delovnih hlačah, prav tako oprijeti beli majici in z zavojem plenic pod roko – evo, Janez! Metki je samo bežno pokimal, zdelo se ji je da jo je komaj opazil, na posteljah ležeči starki je pa veselo pozdravil: „No, moji lepi dekleti, kako sta kaj danes?“
Metki se je zdelo da se bosta ženski ob teh besedah kar stajali od sreče, kot dve kocki sladkorja v toplem čaju, komaj se je drznila zmotit to idilo z vprašanjem, ali naj še ostane ali gre ven. Še preden ji je pa Janez sploh utegnil odgovoriti, sta jo pa obe starki tako grdo pogledali, da je takoj vedela, kaj ji je storiti, brez besed jih je pustila same in šla naprej po hodniku do naslednjih vrat. – Malo s strahom, malo pa tudi z upanjem, da bo to moška soba…

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !