Arhiv za September, 2014

Limonce

Torek, September 30th, 2014

Neki ameriški predsednik, menda Kennedy, je nekoč nagovoril svoje državljane: „Ne razmišljajte o tem, kaj bi vam morala država dati, ampak raje o tem, kaj boste vi dali in storili dobrega in koristnega za državo!“

Če imam, z veseljem dam. Državi za karkoli, Unicefu za lačne otroke v Afriki, klošarjem za flašo vina. Če nimam, pač nimam in ne dam. No, pa tudi ne prosjačim naokoli in ne pišem ubožnih pisem, da bi od države ali od kogarkoli kaj dobil! Ko se mi je rodil otrok, sem bil svobodni umetnik in reven kot cerkvena miš, pa nisem zaprosil niti za otroški dodatek, raje sem pobiral piksne po železniških nasipih in jih s cizo vozil na Odpad. (To mi otrokova mati še zdaj kdaj očita, kadar se srečava in ob kavi obujava spomine.)

Pred sto leti bi pa mogoče prodajal limone od vrat, tako kot tista tetka iz Selške doline, o kateri mi je zadnjič pravila moja mama. Ta tetka je pri veletrgovcu v Škofji Loki za sto kron kupila sto limon, jih naložila v koš in se peš napotila v štiri ure hoda oddaljene Železnike, trkala na vsa vrata in glasno ponujala svoje blago: „Limonce za tri kronce – limonce za tri kronce – limonce – limonce – kupite limonce!“

  • Share/Bookmark

Janez

Nedelja, September 14th, 2014

Z Alenko in Metko smo sinoči v naši staromestni kavarni besedovali o ljubezni in erotiki v zrelih letih. Pač prikladna tema za klepet ob zadnji večerni kavi, saj smo že vsi trije v klubu 50 plus. (Moji dve prijateljici šele na frišno, jaz že malo dlje…)
Metki, ki je v mladosti hodila na srednjo medicinsko šolo, je prišel na misel pripetljaj v domu starostnikov, kjer je bila na praksi iz bolniške nege. Prišla je v sobo k dvema nepokretnima starkama, ki sta lulali in kakali v plenice, da bi ju natanko po pravilih in šolskih navodilih tam spodaj umila in jima zamenjala pleničke. Stari gospe sta se ji pa obe v en glas odločno uprli, češ da nočeta njenih uslug, ker bo to že naredil Janez! En hip za tem so se pa za Metkinim hrbtom odprla vrata in v sobo je vstopil postaven mlad bolničar v seksi oprijetih belih delovnih hlačah, prav tako oprijeti beli majici in z zavojem plenic pod roko – evo, Janez! Metki je samo bežno pokimal, zdelo se ji je da jo je komaj opazil, na posteljah ležeči starki je pa veselo pozdravil: „No, moji lepi dekleti, kako sta kaj danes?“
Metki se je zdelo da se bosta ženski ob teh besedah kar stajali od sreče, kot dve kocki sladkorja v toplem čaju, komaj se je drznila zmotit to idilo z vprašanjem, ali naj še ostane ali gre ven. Še preden ji je pa Janez sploh utegnil odgovoriti, sta jo pa obe starki tako grdo pogledali, da je takoj vedela, kaj ji je storiti, brez besed jih je pustila same in šla naprej po hodniku do naslednjih vrat. – Malo s strahom, malo pa tudi z upanjem, da bo to moška soba…

  • Share/Bookmark