Zakaj ne jaham konjev?

Najprej mi pride na misel, da zato ne, ker mi je čisto v redu v moji koži in na mojih lastnih dveh nogah in ne rabim še konja, da bi se počutil večjega, lepšega in močnejšega kot sem v resnici. Na konju bi bil lahko samo hitrejši, sploh če bi ga nagnal v dir ali galop, ampak enako hiter sem lahko tudi na biciklu – v avtu pa še dosti hitrejši… Imam pa tudi rad živali in mislim, da so konji veliko srečnejši, če kopitljajo in dirjajo naokoli nevpreženi in neosedlani in brez človeških bremen na hrbtih. Ker če konj ne jaha človeka, zakaj naj bi pa človek jahal konja?!

Pa sploh ne bi zdajle o tem razmišljal, če ne bi danes dopoldne srečal znanke, ki ima v Bohinju jahalno šolo in se poklicno ukvarja s konji in sem tej znanki priznal, da pravzaprav še nikoli v življenju nisem sedel na konju. – No, enkrat samkrat celo sem, od takrat pa res nikoli več! Kot trinajstletni fante sem bil na počitnicah na kmetih, pri stricu Andreju v Poljanski dolini, ki je imel v štali tudi dva vprežna konja, Šarkota in Liskota. Sestrični Mojci, ki je bila kakšno leto mlajša od mene, je prišlo na misel, da me bo na Šarkotu, ki je bil mirnejši in ubogljivejši od iskrega in nepredvidljivega Liskota, naučila jahat. Hotela me je pa naučit tako, da je najprej ona sama zlezla na konja in se ga oprijela za grivo, potem je pa še mene zvabila gor, in ko je Šarkota vzpodbodla v hod ,sem se moral Mojce z obema rokama od zadaj oprijet okoli pasu, da nisem telebnil dol, saj konj ni imel niti sedla niti uzde! Samo en obhod sva naredila okoli štale, potem sem pa zahteval od sestrične, da Šarkota ustavi pri najbližjem plotu in sem z nevarno pozibavajočega konjskega hrbta skočil najprej na plot, od tam pa na varna tla… „Takrat pri trinajstih se je začela in tudi za vselej končala moja jahalna šola!“ sem zaključil štorijo.

„Saj vem, da se rad držiš žensk in ne verjamem da si bil kot mulc kaj drugačen. Kako to, da ti ni bilo všeč jahat konja in še držat še punco za pas?“ se je začudila moja znanka.

„Ja, če bi bila punca zadaj in jaz spredaj in bi se me ona držala okoli pasu in bi jaz njo učil jahat in ne ona mene, bi bila to čisto druga pesem,“ sem rekel. „… Jahanje bi bil lahko zdaj moj najljubši šport in mogoče bi celo postal jahalni učitelj, tako kot ti! – V podrejenem položaju se pa ne počutim dobro, ne na konju ne pri ženskah in ne v življenju nasploh…“

Moji znanki konjeljubki sem seveda naštel samo psihološke (ali psihopatološke) razloge, zakaj nočem na konja. Moralno-filozofske zadržke, ki sem jih navedel na začetku tega zapisa, sem ji pa zamolčal. Iz istega razloga tudi ne bi šel razlagat mesarju, zakaj ne jem mesa, ali natakarju v ribji restavraciji, da mi ribe smrdijo… Ker se pred ljudmi vseeno raje prikažem malo zatežen in zakompleksan, tudi neroden in smešen, kot pa preveč ekskluziven, pameten in moralen.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Zakaj ne jaham konjev?”

  1. lordwales komentira:

    Hzdič je Edo, če s konja presedlaš na osla, ne daj bože!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !