Arhiv za Julij, 2014

Kaj je ljubezen

Sreda, Julij 30th, 2014

Pred leti so se mi začeli zaradi paradentoze majati in izpadati zobje in zdaj že nekaj let nosim zobno protezo. Ni še totalka, ampak kombinacija mostičkov in delne proteze, saj mi je nekaj lastnih zob še ostalo za oporo umetnim – ko mi bodo šli pa še ti v maloro, bo pa res totalka!

Včeraj sem na ulici po daljšem času slučajno srečal eno gospo, s katero sva se imela včasih rada in sva celo živela skupaj (takrat ko sem imel še dobre zobe), in ko me je vprašala, kako sem kaj, sem ji po resnici in pravici odgovoril: « Slabo, slabo – proteza me tišči v ustih, moral bom k zobarju, da mi jo popravi.«

»Nikar!« je rekla gospa. »To lahko popraviš sam z malo bolj finim brusnim papirjem. Samo malo pobrusiš tam, kjer te tišči in boš videl da bo dobro. – Jaz hvalabogu še nimam proteze, sta jo pa imela na stara leta oba moja starša in sem jima zmeraj jaz malo popravila in pobrusila, kadar ni bilo hujšega kot da ju je samo malo tiščalo… A hočeš, da naredim to tudi tebi?«

Debelo sem jo pogledal, skoraj sem padel na rit, nisem mogel verjet svojim ušesom: »…A HOČEŠ DA NAREDIM TUDI TEBI ???!!!« – Tako sem bil osupel kot če bi me na ulici, po kateri vsak dan hodim, povsem neznana ženska vprašala, če hočem da mi pocuza tiča… Saj se mi še moja lastna proteza gnusi, želodec se mi dvigne, ko jo vzamem iz ust, da jo očistim in sperem ostanke hrane z nje!

Zdaj vem, kaj je ljubezen! Ne to, ne samo to, da svoji dragi ali dragemu pišeš pesmice, mu podariš prstan in rožo, ali na pristaniškem pomolu z roko v roki občudujeta sončni zahod, ponoči preštevata zvezde na nebu ali se v soju sveče gledata globoko v oči… Ampak tudi, in še bolj to, da mu stiskaš mozolje in iščeš klope na hrbtu in riti, kjer sam ne doseže, mu prazniš kahlo, če je tako bolan, da ne more sam na stranišče, mu režeš nohte , strgaš debelo kožo s podplatov, in mu čistiš in brusiš zobno protezo!

Sem že rekel, da sva se imela z gospo Jožico včasih rada. Najina zveza je kar dolgo trajala, razšla sva se pa zaradi njenega ljubosumja, ker mi ni nikoli zaupala in verjela, da jo imam res rad in da sem ji zvest. Res ne morem reči, da je bila Jožica moja največja ljubezen v življenju, bila sva dolgo skupaj, a sva tudi že dolgo narazen, prej in pozneje sem imel še druge ljubezni – Zdaj pa vem, da me ni Jožica nikoli pozabila in me še zmeraj ljubi, ker drugače ne bi rekla, kar je včeraj rekla. Vseeno pa ji ne bom pustil da se ubada z mojo protezo, in tudi sam se ne bom, raje se bom naročil pri zobozdravniku.

  • Share/Bookmark

Popravljanje slovenščine

Četrtek, Julij 24th, 2014

Ukaželjnost ni moja vrlina, nisem študiral, nobene znanosti in profesije ne obvladam dobro, še srednjo poklicno šolo sem težko zdeloval. Najbolje mi je šlo pri telovadbi, pri drugih predmetih pa slabše – najslabše pri slovenščini. Imel sem težave s spominom in koncentracijo, nikoli se mi ni uspelo naučiti na pamet po več kot eno kitico Prešernovih, Gregorčičevih ali Kajuhovih pesmi, ali prebrati več kot samo prvo poglavje knjig, ki smo jih imeli za obvezno čtivo. Tudi pri prostih spisih se nisem znal držat naslova in predpisane teme in me je tok misli zanesel nekam drugam No, malo občutka za jezik sem pa le imel, v praksi sem za silo obvladal slovnico in pravopis, znal sem napisat pet ali deset stavkov brez večjih slovničnih napak… Ko sem bil pa poklican pred tablo, da bi povedal, koliko sklonov je pri sklanjatvi, kaj spregamo pri spregatvi in v čem je priredni stavek drugačen od podrednega, sem pa ponavadi samo debelo gledal, se v zadregi nasmihal in se praskal za ušesi. Največ kar sem spravil iz sebe, je bilo: »Saj vem, samo ne znam povedat!«

S takim odgovorom pa profesor Šrančeva, ki me je pred 45 leti na srednji metalurški šoli na Jesenicah učila slovenščino, seveda ni mogla biti zadovoljna in sem imel pri njej že v prvem letniku popravni izpit. Ker pa tudi na popravnem nisem bil zelo zgovoren, mi je profesorica pogledala skoz prste in se mi sočutno nasmehnila, rekoč: »Saj vem da veš, samo ne znaš povedat!«

Naslednje letnike sem potem nekako zvozil, na poklicni maturi se mi je pa spet zalomilo – in spet pri slovenščini! Tokrat ne zaradi slovnice, in tudi ne, ker bi se pri pisnem delu maturitetne naloge ne držal predpisane teme, ampak ravno obratno – zato, ker sem se jo še preveč držal! Naloge z naslovom KAJ BI SPREMENIL V NAŠI DRUŽBI sem se lotil nadvse resno in zagnano, bika nisem bojazljivo pocukal za rep, kot so najbrž pričakovali tisti, ki so si zmislili ta naslov, ampak sem se mu nastavil s čelom proti čelu in ga zgrabil za roge! Družbene kritike sem se lotil kar pri vrhu, pri najvišji inštanci – pri samem maršalu Titu! Napisal sem, da je naš tovariš predsednik že predolgo na oblasti, da je že star in senilen, da zato ne obvlada več situacije in bi ga bilo treba zamenjat! – Takrat, leta 1971, je imel Josip Broz 79 let in je bil s perspektive 19-letnega srednješolca res že star kot zemlja in tudi že veliko predolgo na oblasti, saj so ga okronali in ustoličili že v sivi davnini, dolgih sedem let pred mojim rojstvom! A da bi ga bilo treba odstavit in zamenjat, na to takrat nihče v Sloveniji in Jugoslaviji niti pomisliti ni upal, kaj šele da bi o tem govoril naokoli ali celo javno predlagal. To bi bilo nekaj nezaslišanega, nekaj norega, do skrajnosti odpuljenega; najmanj pa poskus rušenja države in ustave, ki je Titu omogočala dosmrtno vladanje – tako kot rimskemu papežu in britanski kraljici. Ker kadarkoli se je ta naš božji namestnik na zemlji pojavil v zveznem parlamentu, so vsi poslanci kot en mož strumno vstali in v en glas zapeli: »Druže Tito, mi ti se kunemo, da s tvog puta ne skrenemo!«

Zaradi tega svetoskrunskega šolskega spisa bi me lahko celo zaprli, zgodilo se mi je pa samo to, da so me vrgli na maturi in sem jo potem naredil šele v drugem roku. Pa da me je v pisarno poklical ravnatelj in me je na štiri oči kar malo zaskrbljeno vprašal: »Ja Torkar, kaj ste pa mislili s tem, kar ste napisali ?!«
Jaz sem mu pa odgovoril: »Napisal sem, kar sem mislil. Nekateri so res že predolgo predsedniki!«

Tudi če mi v šoli slovenščina ni šla najboljše, sem pa znal, in še zmeraj znam napisat pet ali deset stavkov brez večjih slovničnih napak, pa da ima vse skup glavo in rep in tudi vsebinsko nekaj pomeni! In če kljub temu kdo ne ve, kaj sem mislil s tem, kar sem napisal, mu pa lahko odgovorim tako, kot sem pred mnogimi leti ravnatelju Zevniku: »Napisal sem, kar sem mislil!«

  • Share/Bookmark

SMS

Sreda, Julij 16th, 2014

Sms sporočila dobivam in berem že nekaj let, pisat sem se jih pa naučil šele pred slabim letom – in še zdaj mi ne gre dobro od rok. Danes sem se pa vseeno potrudil eni gospe napisat in poslat tole sporočilo:

ČE SE BOŠ DAJALA NA LICITACIJO, TE BO DOBIL TISTI, KI BO PONUDIL MANJ

Hotel sem napisat z velikimi črkami, tako kot tukajle, ampak velikih črk žal še ne obvladam, in sem napisal z malimi. No, gospa je sporočilo vseeno prebrala in je mogoče celo razumela, kaj sem ji hotel povedat.

  • Share/Bookmark

Zakaj ne jaham konjev?

Nedelja, Julij 13th, 2014

Najprej mi pride na misel, da zato ne, ker mi je čisto v redu v moji koži in na mojih lastnih dveh nogah in ne rabim še konja, da bi se počutil večjega, lepšega in močnejšega kot sem v resnici. Na konju bi bil lahko samo hitrejši, sploh če bi ga nagnal v dir ali galop, ampak enako hiter sem lahko tudi na biciklu – v avtu pa še dosti hitrejši… Imam pa tudi rad živali in mislim, da so konji veliko srečnejši, če kopitljajo in dirjajo naokoli nevpreženi in neosedlani in brez človeških bremen na hrbtih. Ker če konj ne jaha človeka, zakaj naj bi pa človek jahal konja?!

Pa sploh ne bi zdajle o tem razmišljal, če ne bi danes dopoldne srečal znanke, ki ima v Bohinju jahalno šolo in se poklicno ukvarja s konji in sem tej znanki priznal, da pravzaprav še nikoli v življenju nisem sedel na konju. – No, enkrat samkrat celo sem, od takrat pa res nikoli več! Kot trinajstletni fante sem bil na počitnicah na kmetih, pri stricu Andreju v Poljanski dolini, ki je imel v štali tudi dva vprežna konja, Šarkota in Liskota. Sestrični Mojci, ki je bila kakšno leto mlajša od mene, je prišlo na misel, da me bo na Šarkotu, ki je bil mirnejši in ubogljivejši od iskrega in nepredvidljivega Liskota, naučila jahat. Hotela me je pa naučit tako, da je najprej ona sama zlezla na konja in se ga oprijela za grivo, potem je pa še mene zvabila gor, in ko je Šarkota vzpodbodla v hod ,sem se moral Mojce z obema rokama od zadaj oprijet okoli pasu, da nisem telebnil dol, saj konj ni imel niti sedla niti uzde! Samo en obhod sva naredila okoli štale, potem sem pa zahteval od sestrične, da Šarkota ustavi pri najbližjem plotu in sem z nevarno pozibavajočega konjskega hrbta skočil najprej na plot, od tam pa na varna tla… „Takrat pri trinajstih se je začela in tudi za vselej končala moja jahalna šola!“ sem zaključil štorijo.

„Saj vem, da se rad držiš žensk in ne verjamem da si bil kot mulc kaj drugačen. Kako to, da ti ni bilo všeč jahat konja in še držat še punco za pas?“ se je začudila moja znanka.

„Ja, če bi bila punca zadaj in jaz spredaj in bi se me ona držala okoli pasu in bi jaz njo učil jahat in ne ona mene, bi bila to čisto druga pesem,“ sem rekel. „… Jahanje bi bil lahko zdaj moj najljubši šport in mogoče bi celo postal jahalni učitelj, tako kot ti! – V podrejenem položaju se pa ne počutim dobro, ne na konju ne pri ženskah in ne v življenju nasploh…“

Moji znanki konjeljubki sem seveda naštel samo psihološke (ali psihopatološke) razloge, zakaj nočem na konja. Moralno-filozofske zadržke, ki sem jih navedel na začetku tega zapisa, sem ji pa zamolčal. Iz istega razloga tudi ne bi šel razlagat mesarju, zakaj ne jem mesa, ali natakarju v ribji restavraciji, da mi ribe smrdijo… Ker se pred ljudmi vseeno raje prikažem malo zatežen in zakompleksan, tudi neroden in smešen, kot pa preveč ekskluziven, pameten in moralen.

  • Share/Bookmark

Volitve, sloni in ženske noge

Petek, Julij 11th, 2014

Volilno pravico imam že od l.1970, a v prejšnjem sistemu nisem hodil na volitve, saj med samimi „našimi“ nisem imel kaj izbirati. Prvič sem bil na volišču šele l.1989, ko sta kandidirala Drnovšek in Bulc in sem dal glas Drnovšku, pravzaprav pa proti Bulcu, ker nisem hotel, da mi vlada nekdo, ki pobija slone v Afriki.
Od takrat grem včasih volit, včasih pa tudi ne – odvisno od časa, vremena in razpoloženja. To nedeljo bom najbrž spet šel in bom obkrožil kandidatko, za katero niti ne vem ali je leva ali desna in kakšen je njen politični program – ima pa lepe noge in jamice v ličkih, ko se zasmeje… In sem zato prepričan da je najboljša kandidatka, saj verjamem da je telo odraz duše in kar je lepše, je zame tudi boljše.
Premislil bi se lahko samo, če bi zvedel, da strelja slone v Afriki.

  • Share/Bookmark