Očetje in sinovi

Na sliki je hiša, ki še zdaj stoji v vasi Hudajužna na Tolminskem. V pritličju te hiše smo prebivali nekaj let, preden smo se l.1962 preselili v nov delavski blok na Jesenicah. Kopalnice nismo imeli, umivali smo se v čebrih in lavorjih, stranišče je bilo na štrbunk,in ker je blizu Bača, smo imeli večkrat poplavo in nas je zalila voda, ob vsakem dežju so pa iz kuhinjskega korita lezle gliste in tudi vsi štirje otroci smo bili glistavi. Nad hišo je železniška proga, oče se je s prvim jutranjim vlakom vozil vsak dan na šiht na Jesenice, ( še v nedeljah je “ibral”), ob polštirih zjutraj , ko smo mama in otroci še spali, je cvrl jajca za zajtrk in je včasih še s kruhom mazal ponev, ko je že zaslišal hrumenje parne lokomotive v predoru, a na srečo je bilo od naše hiše do postaje manj kot sto metrov in tudi če je vlak že speljal s postaje, je oče v teku še utegnil skočiti na zadnjo stopnico zadnjega vagona in ni nikoli zamudil na šiht!

Oče je že zdavnaj odslužil svoje, v kamnolomu, fabriki in sploh vso zemeljsko tlako, jaz, njegov sin pa pol stoletja kasneje še zmeraj hodim v službo, samo 50 korakov imam od domače postelje do službene mize, ni mi treba vstajat ob polštirih zjutraj, hitet na prvi jutranji vlak in se potem še poldrugo uro cijazit s hlaponom – pa vseeno vsak dan zamujam na delo in tudi med službo me stranke velikokrat zaman čakajo in iščejo… Moj sin (ki tudi že hodi v službo) mi je zadnjič, ko sem bil med delovnim časom spet v bližnjem bifeju s prijatelji na pivu, ponagajal tako, da je odklopil računalnik na moji službeni mizi in ga skril pod mizo, češ tudi to se ti bo enkrat zgodilo, da ti bodo ukradli računalnik, ker imaš zmeraj na stežaj odprta vrata, pa te nikoli ni na delovnem mestu…

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !