Arhiv za Junij, 2014

Očetje in sinovi

Četrtek, Junij 26th, 2014

Na sliki je hiša, ki še zdaj stoji v vasi Hudajužna na Tolminskem. V pritličju te hiše smo prebivali nekaj let, preden smo se l.1962 preselili v nov delavski blok na Jesenicah. Kopalnice nismo imeli, umivali smo se v čebrih in lavorjih, stranišče je bilo na štrbunk,in ker je blizu Bača, smo imeli večkrat poplavo in nas je zalila voda, ob vsakem dežju so pa iz kuhinjskega korita lezle gliste in tudi vsi štirje otroci smo bili glistavi. Nad hišo je železniška proga, oče se je s prvim jutranjim vlakom vozil vsak dan na šiht na Jesenice, ( še v nedeljah je “ibral”), ob polštirih zjutraj , ko smo mama in otroci še spali, je cvrl jajca za zajtrk in je včasih še s kruhom mazal ponev, ko je že zaslišal hrumenje parne lokomotive v predoru, a na srečo je bilo od naše hiše do postaje manj kot sto metrov in tudi če je vlak že speljal s postaje, je oče v teku še utegnil skočiti na zadnjo stopnico zadnjega vagona in ni nikoli zamudil na šiht!

Oče je že zdavnaj odslužil svoje, v kamnolomu, fabriki in sploh vso zemeljsko tlako, jaz, njegov sin pa pol stoletja kasneje še zmeraj hodim v službo, samo 50 korakov imam od domače postelje do službene mize, ni mi treba vstajat ob polštirih zjutraj, hitet na prvi jutranji vlak in se potem še poldrugo uro cijazit s hlaponom – pa vseeno vsak dan zamujam na delo in tudi med službo me stranke velikokrat zaman čakajo in iščejo… Moj sin (ki tudi že hodi v službo) mi je zadnjič, ko sem bil med delovnim časom spet v bližnjem bifeju s prijatelji na pivu, ponagajal tako, da je odklopil računalnik na moji službeni mizi in ga skril pod mizo, češ tudi to se ti bo enkrat zgodilo, da ti bodo ukradli računalnik, ker imaš zmeraj na stežaj odprta vrata, pa te nikoli ni na delovnem mestu…

  • Share/Bookmark

Vloge

Nedelja, Junij 22nd, 2014

Marsikaj sem že počel v življenju – marsikaj pa tudi nisem. Na primer, nikoli nisem igral v filmu ali v gledališču, čeprav sem imel ponudbe. Ponujali so mi vlogo samomorilca v nekem amaterskem kratkem filmu, sprehajal bi se po gozdu, potem bi se pa obesil na eno bukev – en gledališki režiser me je pa enkrat vprašal, če bi v Sodniku Zalamejskem igral ugrabitelja in posiljevalca.
Ne samo da ne morem biti samomorilec in posiljevalec, tudi kakšne bolj simpatične vloge ne bi znal zaigrati – niti srečnega ljubimca, junaškega viteza ali pravičnega kralja… Noben kostum in uniforma mi ni prav, za cilinder imam preveliko glavo, za čelado pa premajhno, najraje sem kar v svojih vsakdanjih oblačilih, v katerih grem dopoldne na tržnico, zvečer pa s prijatelji v gostilno. V življenju sploh ne morem biti nič drugega kot samo to, kar sem; to je edina vloga, ki mi je pisana na kožo, v vsaki drugi bi bil samo smešna kreatura in karikatura.
Tak kot sem in tako kot živim, tako tudi govorim (in pišem): zmeraj v prvi osebi ednine, v svojem imenu in na svojo odgovornost, ne v vlogi nekoga ali kot predstavnik in zastopnik nečesa. – Samo kot E.T., enkratno in neponovljivo človeško bitje, sicer podobno drugim, še bolj pa različno.

  • Share/Bookmark

Jajca z bezgovim cvetjem

Ponedeljek, Junij 16th, 2014

V naši veliki hiši imamo eno majhno prepišno kuhinjico, v kateri se občasno zadržujejeta en ali dva, včasih trije, največkrat pa noben kuhar, ker smo ponavadi na hrani kje zunaj. Hrana nam ni pomembna – samo da je nekaj za v usta in da ni preslano, presladko, prekislo, pregrenko in prismojeno in in toliko da žakelj stoji pokonci. Nihče od nas se ne poglablja v kuharske bukve in ne zbira receptov, vsa naša kuharska umetnost je v tem, da nekaj sestavimo in scmarimo iz tega, kar slučajno najdemo v shrambi in hladilniku – in tega je ponavadi bolj malo…

Ko sem danes zjutraj na kuhinjski mizi našel vrečko z nekaj še svežimi bezgovimi cvetovi (nekdo jo je sinoči pač tam odložil in pozabil nanjo), sem se odločil da si bom za zajtrk pripravil nekaj, kar sem najbrž zadnjič jedel še kot otrok v mamini kuhinji – jajca z bezgovim cvetjem! Z vilico sem stepel dve jajci, posolil, namočil v jajca bezgovo cvetje in ocvrl v naoljeni ponvi. Ko je potem iz svoje sobe prišel v kuhinjo še sin in sem ga vprašal, če je to že kdaj jedel, se je spomnil da enkrat pa je, ampak da je bila to sladka in ne slana jed. Tudi sam se zdaj spomnil, da je naša mama takrat davno pred 50 leti jajca z bezgom najbrž sladkala in ne solila – pa nič zato, kljub temu sem pojedel in ni bilo slabo. Ja, pa tudi preveč dobro ne; s sladkorjem bi bilo najbrž boljše, a važno je, da sem si napolnil želodec in da mi do kosila ne bo treba več misliti na hrano.

Poznam par srednjih let, moškega in žensko, ki ne živita skupaj in se srečujeta samo ob vikendih, enkrat v njenem, drugič v njegovem kraju in stanovanju. – Med tednom si pa ves čas pošiljata sms-e, kaj je kdo skuhal ali spekel za kosilo in večerjo, tudi vse pofotkata in si izmenjujeta slikce, se vzajemno hvalita kako sta dobro skuhala, in kako lepo je to videti na fotkah, vmes pa že načrtujeta, razglabljata in se prepričujeta, kaj bosta v nedeljo skupaj skuhala, spekla, skombinirala in zaranžirala, pa kaj bosta pripravila za posladek in kakšno vino bosta pila zraven…

Ja, srečen par in živ dokaz da gre ljubezen skozi želodec. – Zame je pa že pravi mali podvig, da sem se spravil pisat o svojem današnjem zajtrku in bojim se, da tega podviga v kratkem ne bom sposoben ponoviti.

  • Share/Bookmark