Gibanica

Medtem ko z Zvonko na sončnem vrtu pred slaščičarno vsak s svojo vilčko razkosavava vsak svojo prekmursko gibanico in v en glas negodujeva nad paradoksalnim dejstvom, da je preveč zapečena in premalo pogreta, pride mimo po drugi strani ulice Nuša s psom na povodcu. „Vau, kakšna postava in kakšna hoja!“ mi, spremljajoč jo s pogledom, kar malo zavistno šepne Zvonka .“Ti imaš pa res okus za ženske!“. A še preden utegnem kaj pripomniti, mi na mizici zraven krožnička z gibanico zabrenči telefon. „Že dolgo se nisva slišala. Je kaj narobe? Zakaj me nič ne pokličeš?“ se mi iz daljnega tujega kraja oglasi Kirila. Medtem ko gledam Zvonko in raztreseno razmišljam, kaj bi odgovoril Kirili, se ozrem nazaj, ker je za mojim hrbtom zaropotal stol. No nič, le en starejši možakar z berglami je malo nerodno vstal izza mize. Mojo pozornost pa že vzbudi oddaljena silhueta na koncu ulice. Za hip se mi zazdi, da bi bila lahko Silva in šele ko pride malo bliže, vidim, da ni Silva, ampak neka druga, njej podobna mlada ženska „Samo še Silva se mi zdajle manjka!“ pomislim, na glas pa rečem Zvonki: „Tale gibanica pa res ni preveč dobra!“, in potem še Kirili v telefon: „Oprosti, gužvo imam, te pozneje pokličem.“ – Nuši pa nič ne rečem, saj me niti ni videla, ko je šla mimo, in je zdaj tudi že predaleč, da bi me slišala. Sploh sva si pa v življenju že dovolj povedala. Morda ne vsega, kar bi bilo treba, gotovo pa preveč tega, česar ne bi bilo treba.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Gibanica”

  1. lordwales komentira:

    Tebe Edo vsaj kakšna pokliče, meni pa ostajajo sanje.
    Te so dovoljene!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !