Gibanica (nadaljevanje in konec)

Nič posebnega in imenitnega ni tale zgodbica o gibanici, ki sem jo napisal sinoči pred spanjem. Le suho naštevanje dejstev , vaja v sestavljanju besed in stavčnih zvez, vsak otrok, ki sestavlja lego kocke, bi to znal. S to razliko, da otroci ponavadi vedo, kaj bi radi zgradili iz kock (avto, hišo, slona, piramido…), imajo neko vizijo v glavi, jaz pa kar nekaj pisarim tja v tri dni, ker ponoči ne morem spati, podnevi imam pa preveč časa… Glede na to, da raje naštevam in opisujem, kot pa komentiram in pojasnjujem, je moj odnos do stvarnosti očitno zelo plitev in površinski. Če bi bil malo bolj pameten in globok, bi tudi tole pisarijo najbrž zastavil malo drugače in bi mi to, kar sem doslej že spravil skup, služilo samo kot uvod v filozofsko pronicljiv in metaforično učinkovit zaključek. Na primer:

„… Dolga leta sem živel z eno žensko, zdaj sem pa že nekaj let spet samski in to je taka razlika kot med kruhom in gibanico. Čeprav se nisem preobjedel vsakdanjega zakonskega kruha in sem se še dolge mesece po ločitvi na kolenih plazil pod mizo, na kateri sva ga z mojo pobeglo žensko v prejšnjih časih skupaj rezala, in v špranjah v podu stikal za drobtinicami, pa mi zdaj veliko bolj tekne gibanica: jabolka, mak, sladka skuta in testo, plast za plastjo, zmeraj kaj novega, nova doživetja, nova poznanstva, nove ženske, nove priložnosti… Moja zdravnica mi je v zadnjih letih poslala že kar nekaj vabil na sistematski zdravniški pregled, pa se doslej še nisem odzval, ker se bojim, da mi bodo namerili preveč holesterola in previsok pritisk… Mogoče bi se moral zaradi zdravja odpovedat zapeljivo raznolikemu in bogatemu okusu gibanice in se vrniti h kruhu…Mogoče… Mogoče bi pa moral še naprej verjeti sebi, da je vse kar je dobro, tudi zdravo.“

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !