Lep dan

Sonce že topleje greje, po pomladi diši, in spet se hodim sprehajat dol k Savi. Kljub temu da je na prostranem srenjskem pašniku pri Rakovcu šele komaj skopnel sneg, so nanj že spustili živino. Zgodaj dopoldne, ko sem bil tam, sem sicer na pašniku videl samo enega osamljenega telička, ostala čreda se je pa šele počasi rinila iz hleva na robu gozda in postavala v senci dreves. Prav nič se jim ni mudilo na pašnik, saj celo kravji možgani razumejo, da nova trava ne zraste čez noč in da če včeraj ni bilo paše, jo tudi danes ne bo.

Preskočil sem leso in se napotil proti teličku, da bi ga malo pobožal in počohal. Vem da so kravji mladiči, sploh če ni mame zraven, plašna bitja in jo hitro pocvirnajo, a sem vseeno sklenil poskusit srečo, saj se mi je zdelo, da bi imel ves dan polepšan in izpolnjen, če bi se mi ratalo spoprijateljit s tem teličkom. Ko sem se mu pa približal že na več kot pol razdalje, sem pa videl, da je to že kar odraslo tele, skoraj krava, ojoj ne krava, ampak velik bik! Ne vem zakaj se mi je zdel od daleč tako majhen, da sem ga imel za telička – najbrž zato, ker je stal v pol metra globoki kotanji sredi pašnika, iz oči v oči nasproti mene; in je bil tudi zaradi bleščanja sonca malo optično pomanjšan. Pomislil sem, da je najbrž že od sinoči tukaj in da je kljub nočni zmrzali raje prespal na pašniku kot pa da bi se drenjal s čredo v štali. Očitno je to take sorte bik, ki mu ne paše ležat s skupaj s kravami med toplo smrdljivimi kravjeki in tudi ne poslušat kravjih čenč. Krave so mu dobre samo za to, da kdaj kakšno naskoči – sicer je pa najraje sam.

No, tudi tudi do moje družbe mu ni bilo preveč, nepremično je stal in me zabodeno gledal, niti slučajno se ne bo umaknil in zbežal pred mano, sem pomislil – in če bo kdo bežal, bom to jaz…
No, zbežal ravno nisem, počasi in previdno sem se umaknil iz ograde in šel potem po makadamski cesti nazaj v mesto. Ob desetih se mi je začela služba in v delavnici sem na stežaj odprl okna in vhodna vrata, da sem spustil sončno toploto in svež zrak noter. Hkrati s svežino in toploto je prišel z ulice v delavnico še en svetlo rjav maček – ravno sem sedel sem pri mizi in pregledoval račune, ko je nežno primijavkal do mene in se mi pod mizo podrgnil ob nogo. Malo sem ga pobožal in počohal, tako kot sem zjutraj pri Savi nameraval telička, pa ga potem nisem, ker sem slabo gledal in to ni bil teliček, ampak odrasel bik – biki pa ne marajo božanja in čohanja…

Lep dan je bil. Sprehajal sem se pri Savi, sijalo je sonce, na pašniku sicer nisem pobožal telička, ampak potem zgoraj v mestu nekega zablodelega mačka… Ja, lep dan je bil! Še lepši bi bil lahko samo, če bi si pri Savi upal priti blizu in pobožat tudi bika… Ali pa tudi ne! Konec koncev si pa človek res ne sme čisto vsega dovolit in je do česa treba imet tudi distanco in spoštovanje!

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Lep dan”

  1. lordwales komentira:

    Lep dan je kot lepa ženska. Lep.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !